*naslov namiguje na strokovno knjigo J.L. Austena, ki je nastala po predavanjih, ki jih je imel na univerzah Harvard in Oxford med leti 1951-1955, z naslovom  »How to make things with words«

Napisal: Bruno Latour

Socialna dimenzija tehnologije? To ne pomeni kaj dosti. Kar priznajmo, da še nihče ni proučeval človeške družbe, ki ne bi bila zgrajena s stvarmi. Materialni aspekt družbe? Tudi to ne pove zadosti – stvari ne obstajajo, ne da bi bile polne ljudi, in bolj sodobne in komplicirane  so, bolj ljudje rojijo skoznje. Zmes socialnih oznak in materialnih omejitev? To je olepševanje, saj ne gre več za mešanje čistih form, izbranih iz dveh velikih rezervoarjev, v enem bi ležali socialni aspekti pomena ali subjekta, v drugem zaloga materialnih komponent, pripadajočih fiziki, biologiji in znanosti materialov. Dialektika, torej? Če hočete, a samo pod pogojem, da opustimo noro idejo, da je subjekt postavljen v opozicijo z objektom, ker tu ni ne subjektov ne objektov, ne v začetkih – mitskih, ne v koncih – prav tako mitskih. Kroženja, sekvence, transferi, prevodi, premiki, kristaliziranja – to so naravni procesi, zagotovo, a niti eno izmed njih ne povzame te kontradikcije.

V Carlemanovem Catalogue des objets introuvables (Carelman 1995) ne najdemo nadrealističnega ključa, o katerem pišem v nadaljevanju – in to iz dobrega razloga. Ta ključ obstaja, ampak samo v Berlinu in berlinskih predmestjih.

To je objekt, ki sicer lahko vzradosti srca tehnologov, a povzroča nočne more arheologom. Oni so na svetu edini, ki proučujejo artefakte, ki vsaj malo spominjajo na tisto, čemur moderni filozofi pravijo objekt. Etnologi, antropologi, folkloristi, ekonomisti, inženirji, potrošniki in uporabniki nikoli ne vidijo objektov. Oni vidijo samo načrte, akcije, ravnanja, namestitve, navade, metode, zmožnosti, zbirke praks, izmed katerih se določene poteze zdijo trajnejše in druge bolj prehodne, čeprav nikoli ne moreš vedeti, kateri – jeklo ali spomin, stvari ali besede, kamni ali zakoni – garantirajo daljše trajanje. Še na podstrešju naših babic, na boljšjakih, na mestnih deponijah, na smetiščih, v zarjavelih tovarnah, v se objekti še vedno pojavljajo zaznamovani z uporabo, spomini, navodili. Nekaj korakov stran je vedno nekdo, ki lahko te spomine, rabo poseduje, da pokrije te stare kosti z novim mesom. Takšno vstajenje mesa je morda prepovedano za arheologe – družba, ki je naredila te artefakte in je hkrati iz njih narejena, je že izginila, s telesom in dobrinami. A čeprav morajo sklepati, preko retroinženiringa, verige asociacij, od katerih so artefakti samo en člen, in v trenutku, ko primejo v roke te uboge fosilizirane ali prašne predmete, ti relikti prenehajo biti objekti in se vrnejo v svet ljudi, krožijo iz rok v roke – na arheološkem najdbišču, v učilnici, v znanstveni literaturi. Malce bolj obstojen člen verige praks pa ne more veljati za ‘objekt’, razen takrat, ko je še vedno zakopan v zemlji, neznan, neviden, zavržen, zakrit, sam v sebi. Z drugimi besedami, nobenega vidnega objekta ni in ga nikoli ni bilo. Edini objekti, ki obstajajo,  so nevidni in fosilizirani. Škoda  za moderne filozofe, ki so nam toliko govorili o naših odnosih z objekti, o nevarnosti objektifikacije, o avto-pozicioniranju subjekta in drugih nenadnih preobratih.

01_ceci-set-une-clef

To je ključ!

Mi, ki nismo moderni filozofi (in še manj postmoderni), mi presojamo verigo asociacij in pravimo, da asocicacije obstajajo tudi same. Na kaj asociirajo? Predpostavimo, da najprej na človeka (Č) in nečloveka (NČ). Jasno, še zmeraj lahko pri katerikoli verigi razlikujemo med starimi in sodobnimi členi (delitvami). Č-Č-Č-Č-Č ponazarja družbene odnose, NČ-NČ-NČ-NČ-NČ stroj; Č-NČ strojno-človeški vmesnik; NČ-NČ-NČ-NČ-NČ-Č  vpliv tehnologije na osebo; Č-Č-Č-Č-NČ vpliv družbe na tehnologijo, Č-Č-Č-NČ-Č-Č-Č orodje, ki ga je oblikoval človek, NČ-NČ-NČ-Č-NČ-NČ-NČ pa predstavlja tiste uboge ljudi, ki se strti pod težo avtomatizma. Toda zakaj bi si prizadevali prepoznati stare dele, če so umetni in preprečujejo, da bi sledili edini stvari, ki je za nas pomembna in zagotovo obstaja: preobrazbi teh verig asociacij? Kako bi označili gradnike verige, ko jih izločimo? Če govorimo o človeškem (Č) in nečloveškem (NČ), gre le za približno oceno, ki si še vedno od moderne filozofije sposoja osupljivo idejo, da obstaja človeško in nečloveško, pri čemer so edine trajektorije in spremembe le sledovi in premiki.

Asociacija – IN, substitucija – ALI: to je nekaj, kar nam omogoča preciznost, ki je ne bi dosegli, če bi razlikovali med družbenim in tehnološkim, med človekom in stvarmi, med ‘simbolno dimenzijo’ in ‘materialnimi omejitvami’. Dopustimo, da se provizorično obliko človeka in provizorično bistvo materialnega izrazi preko asociacij in substitucij skozi eksploracijo, namesto da zatajujemo svoje občutke z vnaprejšnjimi oznakami, kaj je družbeno in kaj tehnološko.

Kaj je ta stvar? Kako nam lahko služi? Zakaj ključ z dvema bradama?[1] In dve simetrični bradi? Kdo se tukaj šali z mano? Arheologinja obrača berlinski ključ v svojih rokah. Povedali so ji, da ta ključ ni kar tako, za šalo, da so ga Nemci res uporabljali in da so ga uporabljali – to je pomembno – na zunanjih vratih stanovanjskih stavb. Zagotovo je opazila, da sta obe bradi simetrični in to pomanjkanje asimetrije jo je presenetilo. Ključe je uporabljala že dolgo, poznala je njihovo običajno os rotacije, vedela je, da ena od brad lahko služi kot glava, da lahko preko vzvoda deluje z dovolj veliko silo, da sprosti zapah.

02_simetrija-berlinskega-kljuca

Simetrija berlinskega ključa

Šele nato je opazila utor. Ta ni zmotil premika v horizontalni smeri, temveč je vzpostavljal asimetrijo, ko ga je preučevala iz profila. Vendar pri obračanju ključa za 180 stopinj v vertikalni osi najdemo enak utor na enakem mestu. Premik, obrat za 360 stopinj v horizontalni osi, za 180 v vertikalni – vse to je nekaj pomenilo, toda kaj?

Morala je obstajati ključavnica za ta ključ, o tem je bila prepričana. Nekje je morala obstajati ključavnica, ki je bila ključna za to malo skrivnost. Kakorkoli, ko je opazovala odprtino, ki naj bi se je lotila, se je skrivnost le še stopnjevala.

Nikoli še ni videla tako oblikovane odprtine ključavnice, vendar ji je bilo jasno, da cela reč, vsa dilema, temelji na postavitvi horizontalne odprtine, ki bi ali ne bi sprejela utora na ključu.

Začudenje arheologinje je bilo toliko večje, ko ni bilo mogoče izvleči ključa po tistem, ko ga je vtaknila vertikalno in ga zavrtela za 270 stopinj v nasprotni smeri urnega kazalca. Ključavnica je bila povsem odprta, konec ključa je brez težav zdrsnil v črno odprtino, kot se za vsako ključavnico spodobi, vrata so se z lahkoto odprla, ampak najsi se je še toliko trudila potisniti, povleči, zavrteti ključ, ga ni mogla več odstraniti iz ključavnice. Edini način je bil zaklepanje ključavnice za 270 stopinj v smeri urnega kazalca. Toda, spet se je znašla zaklenjena zunaj, prav tam, kjer je začela. »Kakšna neumnost,« si je rekla, »da bi dobila ključ nazaj, moram spet zakleniti vrata. Seveda ne morem ostati za vrati na dvoriščni strani, medtem ko zaklenem s ceste. Vrata so lahko bodisi odprta bodisi zaprta. In spet, ne morem izgubiti ključa vsakič, ko ga uporabim, razen če gre za nesimetrična vrata, ki morajo ostati odklenjena, medtem ko se nahajamo na notranji strani. Če bi šlo za ključ poštnega nabiralnika, no, to bi lahko razumela. Toda to je absurdno, vsak bi me lahko le z enim obratom ključa zaklenil noter, saj gre vendarle za glavni vhod v stanovanjsko stavbo. Po drugi strani, če zaklenem ključavnico, ne da bi zaprla vrata, bo zapah preprečil, da bi se vrata zaprla. Kakšno varnost ponujajo vrata, če so skrbno zaklenjena, vendar na široko odprta?«

03_reverzibilnost-berlinskega-kljuca

Reverzibilnost berlinskega ključa

04_berlinska-kljucavnica

Berlinska klučavnica

Ker je dobra arheologinja, se odloči, da bo odkrila vse lastnosti tega čudežnega ključa. Kakšna poteza bi izpolnila vse zahteve zdravega razuma hkrati? Ključ služi za odpiranje in zapiranje in/ali zaklepanje in odklepanje ključavnice: človek ne more vsakič izgubiti ključa niti ga pustiti v ključavnici, zakleniti in obenem pustiti vrat odprtih, ali kar verjeti, da obstaja ključ, ki bi mu ključavničar za zabavo dodal še drugo brado. Kakšna kretnja bi upravičila specifično oblikovanje takšnega ključa – dve simetrični bradi s 180-stopinjsko rotacijo okoli osi in identični glede na horizontalni premik? Mora obstajati rešitev. Samo ena šibka povezava obstaja v tej mali socio-logični mreži. »Seveda, to je to, prekleto!« Bralec, ki se navdušuje nad tipologijo, prebivalec Berlina ali kakšen preudaren arheolog pa sta najverjetneje že našla pravo kretnjo. Če naša arheologinja ne more izvleči ključa po tem, ko je zaklenila vrata z obratom za 270 stopinj, kot to deluje z vsemi ključi na svetu, mora zdaj ključ potisniti tako, da zdrsne horizontalno na drugo stran, skozi ključavnico.

Preizkusi to absurdno potezo in resnično ji uspe. Brez podcenjevanja matematičnega talenta naše arheologinje lahko stavimo, da bi lahko stala ob vratih stavbe celo noč, ne da bi ugotovila, kako priti noter. Brez človeka, ki bi ji pokazal način, brez navodil, bi zagotovo doživela živčni zlom. Ti ključi, ki prehajajo skozi steno, so preveč fantomski, da nas ne bi strašili. Ta kretnja je tako neobičajna, da se je človek lahko nauči zgolj od drugega človeka, od Berlinčana, ki se je je naučil od drugega Berlinčana, ki se je … in tako dalje, postopoma vse nazaj do genialnega izumitelja, ki ga bom, ker ga ne poznam, poimenoval  pruski ključavničar.

05_angleski-opisi

Uporaba ključa, ulična stran

Če bi bila naša prijateljica poznala simbolno antropologijo, bi se morda, ker ne bi bila sposobna priti v stavbo, tolažila s pripisovanjem ‘simbolne dimenzije’ ključu: v Zahodnem Berlinu so se ljudje menda pred padcem zidu počutili tako zaprti, da so podvojili število utorov na ključih. »Tako je to, repetitivna prisila, masovna psihoza obleganega, os Berlin-Dunaj; hmm … Se že vidim, kako pišem simpatičen članek o skritem pomenu nemških tehnoloških objektov. Za to bi bilo vredno preživeti ledeno hladno noč v Berlinu.« Toda naša prijateljica je, hvala bogu, le dobra arheologinja, predana težkim zahtevam naloge in eksigenci objektov.

Spet se znajde na drugi strani vhoda, ključ je še vedno horizontalno, zdi se ji, da bo le uspela pridobiti ključ. »To so Nemci,« si reče, »zakaj bi naredil enostavno, če lahko narediš zapleteno!«

A ko je že mislila, da je rešena, je spet na robu histerije. Ko sta ona in njen ključ – eden na človeški, drugi na fantomski način – prešla na drugo stran, še vedno ne more zaklicati »Sezam, odpri se!« V prazno vleče, potiska, nič ni mogoče storiti, ključ ne gre nič bolj ven, kot prej, ko ga je vtaknila z druge strani. Naša prijateljica ne najde druge poti, kot da se vrne tja, kjer je začela, na ulično stran. Sledi potiskanje ključa v horizontalni smeri skozi vrata, nato zaklepanje in spet se znajde zunaj, na mrazu … s ključem v roki!

06_uporaba-kljuca-dvoriscna-stran

Uporaba ključa – dvoriščna stran

Povleči skozi iz notranje strani ključ ne more biti izvlečen dokler…

Obrni ponovno za 270°

Povrni ključ z izvlekom iz ključavnice

 

Loti se od začetka in končno sprevidi (nekdo ji je prišepnil, prebrala je navodila, dovolj časa je tavala naokoli, Michel Authier* je šel mimo …), da ji ponovno zaklepanje vrat za seboj z dvoriščne strani povrne ključ: O veselje, o radost, zdaj končno razume, kako deluje!

Toda ti vzkliki veselja so bili preuranjeni. Ko se je zjutraj okoli desetih želela postaviti pred prijateljem, kako dobra Berlinčanka in kako odlična arheologinja je postala, se je namesto tega posula s pepelom. Namesto da bi predstavila svoj novi dosežek, ni mogla obrniti ključa za več kot pet stopinj. Tokrat so vrata ostala vseskozi odprta, ne da bi jih mogla zakleniti. Šele ob desetih zvečer, ko se je vrnila iz kina, je lahko preizkusila svoje znanje: kajti vrata so, kot noč poprej, ostajala hermetično zaprta. Prisiljena je bila zakleniti vrata za sabo, da je lahko dobila nazaj svoj dragoceni ključ.

Šele ob osmih zjutraj naslednjega dne je srečala vratarja: ko je potegnil ključ iz vrat, ji je razkril ključ do skrivnosti. Vratarjev glavni ključ ni imel zareze, bil je tanjši in je imel kot vsak običajen ključ le eno brado. Le vratar je lahko zapahnil ali odklenil vrata, kadar si je zaželel, z vstavljanjem ključa horizontalno in izvlečenjem, kot to počno v Parizu, prav s strani svoje vratarske lože. Potem je bilo stanovalcem onemogočeno zakleniti vrata (podnevi) ali pa so jih bili prisiljeni zakleniti (od osme ure zvečer do osme ure zjutraj). V Berlinu je ta ključ iz jekla mehansko opravljal isto funkcijo, kot jo v Parizu opravljajo elektronske kode na vhodih.

Naša arheologinja, ki se nekoliko spozna na sociologijo,  je bila navdušena nad načinom, s katerim je pruski ključavničar obvezoval prebivalce Berlina, da se uklonijo strogi kolektivni disciplini, in se je že pripravljala, da bo napisala foucaultovski članek, ko je njen prijatelj z Znanstvenega centra (Wisshenschaft Zentrum) iz žepa potegnil berlinski ključ, ki mu je skrbno zbrusil utore! Njegov ključ je postal univerzalni ključ, podoben tistemu, ki ga ima vratar. Namesto da bi bil prisiljen zaklepati vrata za sabo, jih je lahko bodisi puščal odprta za seboj za svoje nočne obiske bodisi jih je zaklenil pred vsiljivci tudi podnevi in tako razveljavil vratarjevo početje … Gospodar svoje usode je vnovič ušel pruskemu ključavničarju. Berlin je bil nedvomno dvolično mesto, kar so odražale podvojene brade in njih zanikanje …

07_-berlinski-glavni-kljuc

Berlinski glavni ključ

08_angleski-opisi

Mehanizem zaklepanja

Če skripto navodil neke naprave poimenujemo »navodila za uporabo«, kakšna navodila za uporabo veljajo za takšen ključ? »Zaklepajte vrata za seboj ponoči, toda nikoli podnevi, prosim.« V kaj so prevedena takšna navodila? V besede, seveda. Vsa velika mesta, vsa združenja skupnih lastništev, časopisne hiše, vratarske lože, so polne pritožb, opazk, kritik in negodovanj o vratih, ki jih ni mogoče odkleniti ali zakleniti. Toda če bi šlo za vprašanje besed, opazk, vzklikov »zaklenite vrata!« ali plakatov, bi živeli zgolj v svetu znakov (simbolov). Če bi še vedno živeli v tistih blaženih dneh, ko so vratarji stražili vrata noč in dan in jih odprli le tistim, ki so jih prej skrbno pregledali, bi bili potopljeni v družbene odnose – razen pri odpiranju vrat. Pozabili smo že na kratko vrvico, ki je sužnjem v kočah omogočala, da niso razkrivali spodnjic pri vstajanju. Prijave, blamaže, podkupnine, posledice družbenih odnosov, polnijo več romanov. Toda z berlinskim ključem se ne znajdemo popolnoma niti v znakovnem svetu niti v svetu družbenih odnosov. Smo torej v svetu tehnologije? Seveda, saj imamo opravka s ključavnicami in izoblikovanimi jeklenimi ključi z zobniki, utori in drugimi pritiklinami. In seveda nismo. Saj odkrivamo praktična znanja, točne vratarje in vztrajne prevarante, da o pruskem ključarju ne govorimo.

Spomnimo se, da se vse naprave, namenjene izničenju, uničevanju, spreobračanju in izmaličenju navodil za uporabo, imenujejo antinavodila. Tat, ki se želi prikrasti skozi vrata, ali pripadniki nasprotnega spola, z vidika našega predanega vratarja seveda, sledijo svojim antinavodilom. Nihče nima znanja in kompetenc za vstop, toda vztrajajo na prehajanju skoznja. Dostavljavci, dobavitelji, poštarji, zdravniki, legitimni zakonci tudi želijo vstopiti podnevi in imajo za vstop vsa pooblastila. Berlinski ključ, vrata in vratar so zavezani v grenko bitko za nadzor in dostop. Naj rečemo, da so družbena razmerja med najemniki in lastniki, prebivalci in tatovi, prebivalci in dostavljavci, solastniki in vratarji mediirana s ključem, ključavnico in pruskim ključavničarjem? Beseda mediacija lahko postane izgovor za nevednost, saj je odvisna od pomena, ki ji ga pripisujemo. Nekdo bo mediacijo razumel kot pasivni vmesnik (intermediaire), spet drugi kot njen aktivni sestavni del (mediateur). Če je ključ pasivni vmesnik, sam po sebi nima druge vloge kot nositi, prenašati, premikati, poosebljati, izražati, stabilizirati, ugovarjati, odražati bistvo naslednjega stavka: »Zaklepajte vrata za seboj ponoči, toda nikoli podnevi.« Ali bolj politično: »Vzpostavimo stanovsko bitko med lastniki in najemniki, bogatimi in tatovi, desno orientiranimi Berlinčani in levo orientiranimi Berlinčani.« »Dajte mi berlinsko družbo in povedal vam bom, kako je berlinski ključ oblikovan!« Tehnologija ni nič drugega kot diskurz, popolnoma primerljiva je z drugimi mediji. Toda zakaj potem ta ključ, te brade, te nadrealistične ključavnice in subtilna inverzija horizontalne reže? Če prehod na jeklo, medenino, les ne spremeni ničesar, tehnični vmesniki prav nič ne veljajo. Tam so za okras, da zabavajo radovedneže. Materialni svet nam leži pred nosom le zato, da nam služi kot ogledalo družbenih razmerij in da zabava sociologe. Seveda nosi pomen in ga lahko sprejema, vendar ga ne ustvarja. Družbeno se oblikuje drugje, vedno nekje drugje.

Vse se spremeni, če besedo mediacija nekoliko razvijemo, da bi opisala dejavnost aktivnega vmesnega člena. Pomen ni preprosto podan z medijem, ampak je deloma sestavljen, prestavljen, poustvarjen, spremenjen, okrajšan, preveden in izdan. Ne, asimetrična zareza ključavnice in ključ z dvema bradama ne ‘izražajo’, ‘simbolizirajo’, ‘odražajo’, ‘udejanjajo’, ‘objektivizirajo’, ‘utelešajo’ disciplinarnih razmerij, oni jih ustvarjajo, oni jih oblikujejo. Pojem discipline je neizvedljiv brez jekla, brez lesa vrat, brez zapaha ključavnice.

Dokaz? Lastniki niso uspeli ustvariti družbenih razmerij, ki bi temeljila na disciplini, verbalni prisili, natisnjenih zapisih, opozorilih ali spoštovanju navad. Vrata so ostajala široko odprta ponoči ali zaklenjena podnevi. Primorani so bili razširiti omrežje, oblikovati drugačne povezave, rekrutirati pruskega ključavničarja, mobilizirati matematike in njihove principe simetrije. Družbeno se namreč ne more vzpostaviti z družbenim, za to potrebuje ključe in ključavnice. Klasične ključavnice so še vedno dopuščale preveč svobode, zato so uvedli ključe z dvema bradama. Pomen ne obstaja brez tehnologije. Pasivni vmesnik (intermediaire) ni bil nič drugega kot sredstvo za doseganje cilja, medtem ko aktivni vmesni del (mediateur) postane hkrati sredstvo in cilj. Preprosto orodje, jekleni ključ, nosi vso moč mediatorja, družbenega akterja in agenta, aktivne eksistence.

Simetrija in mali lom simetrije, ki ga človek vidi, ko gleda skozi ključavnico, mar niso to družbena razmerja? Tako jim  hkrati pripisujemo premalo in preveč. Premalo, saj mora iti preko tega ves Berlin: nemogoče je izvleči ključ zaradi zamika horizontalne zareze. Ali so to torej družbena razmerja, razmerja moči? Niso, kajti nihče ni dopustil Berlinu predvideti, da se bodo lom v simetriji, ključ z dvema bradama in obsedeni vratar združili v transformaciji obvezne prehodne točke navodil za uporabo, ki so do zdaj obstajala le v besedah in navadah. Ključ z dvema bradama mi dovoljuje ponovno vstopiti v hišo, zavezuje me k zaklepanju vrat ponoči in prepoveduje puščanje odklenjenih vrat podnevi. Ali se ne soočam z družbenimi razmerji, moralo, zakoni? Seveda se, ampak z jeklenimi. Definirati jih z družbenimi razmerji in nadaljevati z drugimi sredstvi sploh ne bi bilo slabo, če bi bili sposobni zares prepoznati načine, medije, mediatorje, eminentno drugačnost, ugledno vzvišenost, ki jo je moderna filozofija toliko časa odklanjala.

Za njihovo drugačnostjo mora človek prepoznati tudi njihovo krhkost, vzvišeno šibkost, ki je tehnologi danes ne odobravajo. Mali prebrisanec, opremljen s pilo, je dovolj, da oropa vratarja njegove vloge alternativnega čuvaja. In tega čuvaja je posledično treba še dodatno izuriti. Nič ne pomaga, da imamo pri roki ključ, kajti tudi vratar mora imeti v rokah svojega, da točno sproži mehanizem zjutraj in zvečer. Toda trdnost te verige, v kateri so nanizane dobre manire–praktično znanje–vratar–ključ–ključavnica–vrata, ni nič manj provizorična, kajti namestitelj elektronske kode lahko danes vratarjev nadzor spremeni v točen elektronski signal, reguliran z uro, in preslika jekleni ključ v kodo, ki si jo moram zapomniti. Kaj je bolj krhko, 45-68E (moja vratna koda) ali umetelni jekleni ključ? Kaj je bolj tehnično, jeklo ali izštevanka »konec vojne, maj 68, Evropa«, ki jo moram ponoviti ob koncu dneva, da si zapomnim tisto, kar mi omogoča vstopiti v moj dom? Kateri od obeh – jekleni ključ ali mnemotehnična izštevanka, vpeta v moje nevrone – je bolj trajen?

Premišljuj o stvareh in opazoval boš ljudi. Premišljuj o ljudeh in ukvarjal se boš s stvarmi. Usmeri svojo pozornost k trdnim stvarem in opazuj v njih milino, mehkobo, človečnost. Opazuj ljudi, ki postanejo električni, avtomatični ali kot sprogramirani. Ne moremo niti jasno določiti, kaj naredi ene človeške, druge pa tehnične, lahko pa točno dokumentiramo njihove spremembe in zamenjave, njihove ustroje in povezave, premike in reprezentacije. Ukvarjaj se s tehnologijo in postal boš sociolog. Bodi sociolog in boš moral biti tehnolog. Ni se več mogoče ogniti tej obvezi, povezavi, posledici, zasledovanju, ki bi v Berlinu dovolilo vstopiti v stavbo ponoči, ne da bi izvlekli ključ in zaklenili vrata za sabo. Danes (in že dve ali tri milijone let) je to zapisano v naravi stvari.

Bralci se verjetno že od samega začetka sprašujejo, kako je mogoče, da so Berlinčani uspeli zatakniti ta nadrealistični ključ v svoje etuije s ključi. Da ne omenjamo, da dve bradi namesto ene le še hitreje raztrgata žep. Ne želim vas držati v negotovosti. Pruski ključavničar se je moral posvetiti izumu etuija za berlinski ključ, opremljenega z držalom, ki oprime brado. Nanjo je pritrjen obroček, ki se po potrebi zatakne za etui, ta pa za pas.

09_etui-za-kluc

Etui za ključ

Z mediatorji se vedno začne veriga mediatorjev, tako imenovanih omrežij, ki se nikoli ne konča. Toda tako sociologi kot tehnologi, sovražni bratje, verjamejo, da lahko pridejo do zaključka, prvi z družbenim, drugi z objekti. Edina stvar, ki je niso sposobni zaključiti, je medsebojna bratomorna vojna, ki nam preprečuje, da bi razumeli svet, v katerem živimo.

*Objavljeno v 1. številki revije Outsider (maj 2015)

 

[1] Brada – žargonski izraz za del ključa, ki odklepa vrata.

Napisal: Bruno Latour

Prevod: Maša Ogrin, Vita Ilešič, Nina Granda

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja