December je čas obračunov: pregleda in povzetka preteklega leta. Lestvice najboljših novih stavb se zato v zadnjih tednih pojavljajo kot gobe po dežju. Verjetno je »jagodni izbor« arhitekture 2016 nujen za razpravo o ravni trenutne arhitekturne produkcije ter kot izhodišče za vzpostavitev kakovostne arhitekturne kritike. Še posebej v času, ko se zaradi distopične politične, varnostne in družbene situacije kot arhitektura prihodnosti kaže visokotehnološki mejni zid. Vendar pa vsaka lestvica o selektorju pove vsaj toliko kot o objektih, ki jih rangira. Kriteriji za dobro arhitekturo že dolgo niso bili tako pluralni (pesimisti bi raje rekli: nasprotujoči, ali pa celo neobstoječi …). Zato včasih želja po pozitivnem sporočilu pretehta nad strokovno rigoroznostjo. Po drugi strani to morda ni samo posebnost našega časa: zanimivo bi bilo primerjati podobne izbore iz dvajsetih, tridesetih, petdesetih let in ugotoviti, koliko »najboljših« stavb je še danes fotografiranih in cenjenih.

Narodni muzej v Szczecinu, foto: dezeen.com

Dezeen je objavil seznam najboljših stavb letošnjega leta, ki je bil oznanjen na Mednarodnem arhitekturnem festivalu v Berlinu (kjer se je zakuhala tudi neka druga polemika s Patrikom Schumacherjem v glavi vlogi, o kateri smo že pisali). Ne bere se ravno kot seznam »kdo je kdo« v arhitekturi, čeprav na njem najdemo visokokategornike, kot je letos preminula Zaha Hadid in MVRDV. Za najboljšo svetovno zgradbo sploh je bil proglašen Narodni muzej v poljskem Szczecinu. Zasnoval ga je arhitekt Robert Konieczny in njegova pisarna KWK Promes. Njena glavna značilnost je obsežna dinamična strešna ploščad, ki je oblikovana kot nadaljevanje mestnega parka, v katerem je stavba postavljena. Stavba kot topografija je v zadnjih dveh desetletjih trend v porastu. Njegovi zagovorniki opozarjajo na subtilnost umestitve takšne »topografske« arhitekture v primerjavi s spektakulanrimi formalnimi eksperimenti; nasprotniki pa bi morda lahko opozorili na nihilizem trenda, ki človekovo ustvarjalnost umika vse globlje v nedrje zemlje in s tem briše razliko med človeško in naravno dejavnostjo. Je nevarnosti na svetu že dovolj, da smo si začeli graditi zaklonišča?

Narodni muzej v Szczecinu, foto: dezeen.com

Utemeljitev žirije se giblje v ustaljenih okvirjih, kot so »obogatitev mesta« in »raznolikost rabe strešnih površin«: Ste opazili, da postajajo superlativi sodobne arhitekture vse manj formalno-arhitekturni in vse bolj programski? Kakorkoli že, topografska pridobitev se zdi dvomljivo izkoriščena. Potencial javne rabe ogromne uporabne strehe, ki je v dobi privatiziranja in krčenja javnega v korist zasebnega vsekakor pohvalen, se zdi samo nakazan. Ploščad je namreč z izjemo rahle valovitosti skoraj popolnoma neartikulirana in v svojem minimalističnem jeziku niti psihološko niti predmetno ne nagovarja k zadrževanju in uporabi prepišne in odprte površine. Upam, da se motim in da si bodo uporabniki »najboljše strehe leta 2016« ambient uspešno prisvojili.

432 Park Avenue, New York

Če je omenjeni arhitekturni festival predstavnik »establišmenta«, smo od Guardianove lestvice pričakovali kaj drugega. Guardian je navsezadnje eden izmed redkih progresivnih glasov v vedno bolj zaprti Veliki Britaniji, pa tudi Evropi. Podobno angažiran glas si poskuša pridržati tudi za arhitekturo, v kateri ima močno kritično novinarsko sekcijo. Arhitekturni kritik Oliver Wainwright je v svoj izbor najboljših desetih stavb vključil nekaj dokaj zanimivih in tudi zelo specifičnih rezultatov arhitekturne dejavnosti v preteklem letu. Je pa precej prahu vzdignila uvrstitev stolpnice 432 Park Avenue na Manhattanu arhitekta Rafaela Viñolyja. Najvišja stanovanjska stavba na svetu (425 m) je pač predstavnica tistega osovraženega odstotka (morda prej desetinke odstotka), o katerem smo v preteklih letih slišali toliko kritik, včasih pa tudi čisto nekritičnega in banalnega moraliziranja, da je odločitev v resnici nenavadna. Vendar pa kritika v tem primeru ni le moralna, ampak tudi urbanistična in arhitekturna. Urbanistična, ker je tako visoko stavbo v nekdaj skrbno reguliranem Manhattanu omogočil odkup zračnih pravic – investitorji so od svojih bodočih sosedov odkupili »zrak«, zaradi katerega lahko njihova stolpnica senči okolico bolj, kot bi to nekdaj dovoljevala mestne regulacije. Skrbno premišljena pravila igre, ki so skoraj sto let omogočala intrigantno igro različno visokih nebotičnikov brez pretiranega vpliva na kakovost življenja okoliških sosesk (o čemer tako posrečeno piše Koolhaas v svojem »retrogradnem manifestu za Manhattan« Delirious New York), so bila s tem porušena in privatizirana. Arhitekturna kritika pa leti na repetitivno, da ne rečem banalno fasado. Nova stvarnost, nova objektivnost našega časa?

Ali so lestvice zaradi kritik ali kritike zaradi lestvic? To bo morda ostala zgodba o kuri in jajcu, vendar pa je dejstvo, da ena ne more brez druge. Zato pozivamo tudi bralce Outsiderja, da nam zaupajo svoja mnenja o najboljšem in najslabšem arhitekturnem dosežku preteklega leta.

Miloš Kosec

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja