Lani so Londončani obeležili 350 let od razvpitega požara, ki je leta 1666 uničil skoraj celotno srednjeveško leseno mesto. Na pogorišču se je nato osnoval nov zidan London, ki je v naslednjih stoletjih postal prestolnica največjega imperija, kar jih je videl svet. Skoraj popolno uničenje podobno kot lizbonski potres in cunami leta 1755 in ljubljanski velikonočni potres leta 1895 ni pomenilo le katastrofe, ampak tudi začetek intenzivnega gradbenega, infrastrukturnega, higienskega in gospodarskega preporoda. Ko so Londončani sedemnajstega stoletja želeli obeležiti gigantske napore pri ponovni izgradnji svoje prestolnice, so postavili mogočen klasičen steber, s katerim so oznanili zoro novega časa, ki ni bila več ukleščena v vezi tradicije in izročila, ampak je vzore iskala daleč na jugu, v klasičnih kulturah antične Grčije in Rima. Ko pa so Londončani 21. stoletja želeli obeležiti isti dogodek, so raje še enkrat zgradili leseno srednjeveško mesto – in ga nato še enkrat požgali!

Izvorni spomenik, postavljen po Londonskem požaru leta 1666

Kajpak je šlo le za maketo – vendar pa za precej monumentalno in natančno izdelano maketo iz lesa, dolgo celih 120 metrov. Težko pa je spregledati, kako zelo se je obeleževanje neke katastrofe s časom spremenilo. Če steber iz sedemnajstega stoletja predstavlja razumsko presnovo iracionalne katastrofe, ki je lahko naknadno upravičena le z izgradnjo še boljšega in še lepšega mesta kot pred požigom, skratka kot trenuten zastoj na nenehno vzpenjajoči krivulji človeškega napredka, pa je sodobni pogled namesto nekakšnega moralnega nauka uprizoril – ponovitev. Londonski požar lahko najbolj ustrezno torej predstavlja samo – še en londonski požar.

Lesena maketa leta 2016 pred (drugim, “komemorativnim”) požarom

Ne bo odveč, če se na tem mestu spomnimo verjetno najbolj slavnega izreka o zgodovini in ponovitvi, namreč tistega Marxovega stavka, da se zgodovina ponavlja dvakrat: prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Verjetno pa ne gre le za historično distanco do sedemnajstega stoletja, ki omogoča tako dobesedno uprizoritev katastrofe (lahko si mislimo, da bi bilo kaj takšnega v obdobju prvoosebnega spomina na požar nemogoče). Svoje nedvomno prispeva tudi poudarjena ekonomska teža turistične industrije, ki poskuša v potrošniški spektakel pretvoriti vse, kar je za nek turistični kraj specifično. Dogodek, ki je nekdaj obeleževal katastrofo in začetek preporoda obenem, se je tako preobrazil v povod za sublimni spektakel.

Vendar pa ne bi bilo pravično, če bi se ustavili le pri moraliziranju, češ da gre le v takih primerih vedno le za »estetizacijo katastrofe« in »nihilistični fetišizem«. Ponovna uprizoritev katastrofe se lahko izkaže tudi za zdravilni proces, za spopadanje in pomirjanje z doživetim. To je morda ena redkih priložnosti, da arhitektura resnično in dobesedno deluje »terapevtsko«. Ob koncu druge svetovne vojne so nemška mesta ležala v ruševinah. Večino so od leta 1942 naprej bombardirala zavezniška letala, tista na vzhodu pa so bila tudi prizorišča bojev med umikajočimi se nacističnimi silami in Rdečo armado. Obseg uničenja je bil edinstven v vsej novejši evropski zgodovini, obenem pa je travma nenadnega izbrisa stoletja nastajajočega urbanega okolja zaradi vseh drugih travmatičnih situacij, kot so bile okupacija, razčiščevanje z nacistično preteklostjo, taborišča in nemško odgovornostjo za vojno, v veliki meri ostala nereflektirana.

Maketa uničenega Frankfurta leta 1945

V prvih povojnih letih pa so v nekdanjih bombardirnih mestih nenadoma začele nastajati velike makete. Da so meščani izdelovali in (po navadi v mestnih hišah) shranjevali ambiciozne in natančno izdelane makete svojih mest, kakršna so bila pred bombardiranji v vsej svoji srednjeveški vegasti slikovitosti, niti ne preseneča. Bolj presenetljivo pa je, da so obenem začeli izdelovati tudi makete mest, kakršna so bila na vrhuncu uničenja leta 1945 – torej skupaj z vsemi ruševinskimi nanosi, nasutji gradbenega materiala, podirajočimi se stenami in bombnimi kraterji. Izginotje tradicionalnih mestnih jeder zaradi bombardiranja se ni izkazalo za edino travmo. Hitro izginotje povojnega uničenja v luči nemškega gospodarskega čudeža in povojne rekonstrukcije je bilo namreč še ena podobna potlačitev – kot da se ni nič zgodilo. V javnih ustanovah skrbno shranjene makete vojnih ruševin in uničenja so bile v mnogih nemških mestih minimalna, a edina vez s preživetimi strahotami in travmami. Brez te vezi bi bili meščani prisiljeni živeti nekakšno shizofreno eksistenco, kjer bi sedanjost dejavno potlačevala v vihri druge svetovne vojne nepovratno izgubljeno preteklost. Makete ruševin so tako paradoksalno postale edina oprijemljiva vez s preteklotsjo, edina reprezentacija kontinuitete in identitete mnogih meščanov. Morda pa se ravno zato, ker Berlin takšne makete ni nikoli imel, v nemški prestolnici lotevajo tako farsičnih podvigov, kot je rekonstrukcija berlinskega Mestnega gradu in drugih za vedno uničenih predvojnih stavb (pri tem pa še stopnjujejo verigo potlačitve, saj morajo pri tem rušiti cele komplekse nekdane Vzhodne Nemčije).

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja