Zdrav spanec in ignoriranje internetnih komentatorjev sta ključ do dolgega in zdravega življenja. Če misel še nima statusa ljudske modrosti, ga bo verjetno kmalu pridobila. Moj spanec  je sicer dokaj trden, branju komentarjev pod internetnimi novicami o arhitekturi pa se po navadi le težko uprem. Če so sanje, kot pravi Freud, kraljeva pot do nezavednega, so morda internetni komentarji vsaj avtocestni priključek do javnega mnenja. V zvezi z arhitekturo namreč obstaja nepregledno veliko literature, obenem pa zelo malo študij o odnosu javnosti do prostora in do stavb. Namesto na preverljive podatke se moramo tako večinoma opirati na domneve (ena izmed redkih aktualnih izjem je Outsiderjeva anketa o sodobnem stanovanju, katere zanimivi izsledki so objavljeni v tekoči, enajsti številki revije). Sicer ne mislim, da so anonimni komentarji resničen, nereguliran pokazatelj javnega mnenja – tako kot pri vsakršni anonimni dejavnosti ji manjka tisto, kar nas dela za avtonomne in odgovorne člane družbe: obraz in ime. Vendar pa so anonimni komentarji ravno zaradi svoje izkrivljenosti, pretiranosti in neodgovornosti lahko zgovorni, če jih vzamemo z zrnom soli.

Anton Laščak, avtor vile, ki je spodbudila nov val internetne nestrpnosti do arhitekture

Povod za ta zapis je kratka novica na spletnem portalu nacionalnega radia in televizije, ki oznanja, da za Laščakovo vilo na Rafutu pri Novi Gorici še ni predvidenih sredstev za obnovo in da stavba še naprej propada. Pri nas edinstvena vila v »neoislamskem« slogu je bila v Outsiderjevi poletni številki ena izmed osrednjih zvezd male monografije o pri nas premalo znanem arhitektu Antonu Laščaku in njegovi eksotični karieri na egiptovskem dvoru. Pod skopim člankom se je v kratkem času nabralo skoraj petdeset komentarjev. Ker se mi je zdelo nekoliko sumljivo, da je pri nas na žalost dovolj običajno propadanje kulturne dediščine naenkrat privabilo celo množico odzivov, sem se odločil še enkrat pozabiti na zdravorazumsko ignoriranje spletnih komentarjev in jih sistematično pregledal.

Naše ali “nemško”? Celjski dom, nekdaj Nemška hiša.

Morda vas bo presenetilo, morda pa tudi ne: za eksploziv, ki je spodbudil burne komentarje, se je izkazal neoislamski slog. V duhu najbolj žlahtnega historicizma 19. stoletja, ko so si Nemci gradili narodne domove v neogotiki ali “germanski renesansi”, Slovenci pa v nekoliko bolj južnjaški neorenesančni izpeljanki, je tu spet privrelo na dan nekakšno slogovno nezavedno, vezano na sodobno paranojo pred islamom. Iz eksoticizma italijanskega arhitekta slovenskih korenin, ki je svoja najbolj uspešna desetletja preživel na dvoru egiptovskega vladarja, v rojstnem kraju pa si je sezidal zmes vikenda in spomenika, se je med komentarji izvila malodane islamistična zarota. Muslimanska skupnost naj poskrbi za »svojo« dediščino, se je glasil eden izmed nasvetov, drugi anonimni glas pa je predlagal, da naj propadajoča vila postane nov dom Rogovcem, ker so se ti med begunsko krizo za razliko od države izpostavili in oblikovali različne oblike pomoči beguncem. Večinski nasvet je seveda bil: bager.

Naše ali “pogansko”? Plečnikova cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški.

Arhitekturna nestrpnost do vsega, kar je na prvi pogled povezano z muslimani, nas morda v naših časih ne bi smela presenečati (četudi je povezava le slogovna in ima vila na Rafutu z islamom toliko zveze kot ljubljanska Opera z baročnim absolutizmom Ludvika XIV). O nečem podobnem sem pri najdbi arheoloških ostankov džamije iz prve svetovne vojne v Posočju že pisal. Vendar pa gre pri nas za mnogo širši in starejši fenomen. Težko je namreč najti skupino arhitekturnih spomenikov, ki danes ali pa v preteklosti že ne bi bili tarče javnih pozivov k odstranitvi, ker da v našo okolje ne spadajo. Na to me je spomnil komentar pod novico, ki je zapisal, naj poleg vile podrejo še kakšen grad in da ne bo nobene škode. V nestrpnih komentarjih sem zaslutil priložnost, da bi lahko bolje razumel dolgo tradicijo želje po izločitvi in eliminaciji »nenašega«.

Naše ali “fevdalno”? Med vojno požgani grad Hmeljnik.

V uničevanju gradov in dvorcev smo res dobro izurjeni – kdor misli, da je šlo le za revolucionarno epizodo med drugo svetovno vojno, mora po naši deželi hoditi s skrbno zatisnjenimi očmi. Danes so grajske stavbe enako tragične žrtve finančnih špekulacij in uradne brezbrižnosti. Kot v odličnem intervjuju poudarja starosta slovenske kastelologije dr. Ivan Stopar, je uničevanje gradov slovenski fenomen, ki ga v takem obsegu zaman iščemo na Hrvaškem, Češkem, Slovaškem ali kjerkoli drugje, kjer bi bile častitljive zgradbe enako lahko razumljene kot opomniki »tuje« nadvlade. Tudi nekatere druge hiše nikoli niso bile dovolj »naše«: gradovi so samo najbolj ekstremen primer diskriminacije proti »nenaši« arhitekturi. Zanemarjanje in uničevanje cerkvene dediščine, ki v preteklosti sicer ni veljala za tujo, vsekakor pa za »nenašo«, je drug primer. Slog cerkva pa ni bil moteč le za povojno oblast; ko je še pred vojno Plečnik gradil cerkev Sv. Frančiška Asiškega v Šiški, je del katoliške cerkve obsodil »poganski« jezik arhitektovega neoklasicizma, ki da ne spada v pravoverno katoliško podobo naših krajev! Neogotika je bila medtem ožigosana z germanofilskim predznakom; neorenesansa je pozneje obveljala za slog vil in najemniških palač izkoriščevalskega meščanstva; še celo avtentične kmečke hiše, ki so dolgo veljale za nesporno avtohton arhitekturno-umetniški izraz slovenskega človeka, so v preteklih desetletjih pod pritiskom suburbanizacije in gradnje nekajkrat večjih samograditeljskih rezidenc skoraj izginile. Neavtohton je menda tudi naš modernizem stanovanjskih sosesk, ki se ga še vedno v malomeščanskem duhu zmerja s »socialističnimi betonskimi čebelnjaki« – četudi lahko vsak, ki se je kdajkoli sprehajal po sočasnih soseskah Zahodne Evrope, v naši arhitekturi šestdesetih in sedemdesetih let prepozna neprimerno višjo in regionalno občuteno raven zasnove in izvedbe. Na koncu koncev pa je v zadnjih desetletjih grešni kozel »nenaše« arhitekture postal še postmodernizem …

Naše ali “socialistično”? Arnautovićeva soseska BS3.

Kaj nam sploh še ostane? Lahko bi si priznali, da je naša avtohtona substanca ravno specifična zmes vseh mogočih zunanjih vplivov (in v tem, mimogrede, nismo nič drugačni od ostalih, tudi mnogo večjih evropskih dežel). Lahko bi se celo odločili, da je to resnično avtohtono zmes vredno ščititi in jo nadgrajevati. Tako pa se zdi, da raje visimo nad dolgim seznamom in z rdečim črnilom črtamo kategorijo za kategorijo. Na koncu nam bo od te redukcije ostalo nekaj kozolcev in pa širni, šumeči gozd.

Miloš Kosec

(Naslovna fotografija vile Rafut: Tomaž Šantl, objavljeno v Outsider#10)

Malo monografijo v 10. številki revije Outsider smo posvetili Antonu Laščaku, arhitektu vile Rafut:

Outsider 10

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja