Bela Ljubljana se zadnja leta odeva v vse bolj pražnja oblačila, ki ji jih gospodar mesta kroji po svojih zamislih in nemalokrat bolj z obetom zaslužka kot vsesplošne skupnostne blagodati. A na srečo ostajajo predeli, ki, zataknjeni v ljubko vaškost, kljubujejo. Enega takih boste našli, če se – prosto po Franu Erjavcu – napotite na Popotovanje iz Ljubljane v Šiško. Skrit pred pogledi nepoučenih se sramežljivo nasmiha zaselek s starimi hišami, katerih lastniki so včasih kmetovali ali se preživljali z obrtjo. Danes tu živijo Šiškarji, ki od vsega najraje – balinajo.

Balinarski klub je eno najbolj opaznih poslopij, ki se dviguje v samem srcu Spodnje Šiške. »Zgradili člani BŠK Šiška in BŠK M. Majcen, 1982,« piše na plošči pri vhodu. Ampak balina se tod že mnogo dlje, vsaj od petdesetih let prejšnjega stoletja, s ponosom pove gospa, ki streže pri točilnem pultu ljubkega buffeta v notranjosti kluba.

Lahko bi rekli, da se je duh požrtvovalnosti, ki je bržčas usmerjal graditelje tega kompleksa, z leti prevedel v domačnost, ki danes veje iz slehernega njegovih prostorov. Dvorana s skrbno pograbljenim peskom, po katerem se kotalijo balinčki, je na tisto sončno popoldne sicer samevala, a vozni redi avtobusov iz okoliških vasi, kot nekakšen stenčas na oglasni deski na hodniku, so pričali, da klub živi in uspeva. Ampak kot zakleto, tudi v sobici z mizami, obdani s prisrčnim opažem, ki je bil podpora nadvse žlahtnemu bremenu – nebroju balinarskih pokalov, so glasovi prihajali le iz televizijske škatle. Kje so vsi? Mimo šanka s prijazno točajko je pot vodila v najbolj obljuden del, na gostinski vrt, skladno z novimi časi prenovljen v kadilsko sekcijo. In raba besede vrt ni porojena iz roganja, čisto zares med mizami in stoli poganja drevo. Krošnja je že predrla streho iz plastične ponjave in odgnala nekam pod nebo, deblo pa nemo kibicira: za eno od miz peterica šišenskih staroselcev v čakanju na balinarske turnirje mojstri svoje veščine igranja remija. Vzdušje je na las podobno bližnjevzhodni čajnici, le da pred kvartopirci ni kozarcev s čajem, dim pa se namesto iz vodnih pip suklja iz navadnih cigaret. Med tleskanje kart ob povoščeni prt se vmeša glas prišlekinje, ki je v to edinstveno različico Naše krajevne skupnosti prišla spit kavo: »A tule se torej lahko kadi?«

»Ja, vse se lahko počne, pije, kadi, poje … samo seksa se ne!« brž izstreli eden od domorodcev. Kvartopirski kolega – mogoče ravno izgublja – mu ne ostane dolžan: »Kaj da ne, raje kar povej, da ti ne moreš več!«

Potem omizje zagrne tako gromoglasen smeh, da bi mu rade volje pritegnilo še drevo, če bi le imelo usta. Pa jih nima, zato si od njega tudi ni mogoče obetati, da bi povedalo, kaj vse je v letih kibiciranja videlo. Krasne, polnokrvne zgodbe bi to bile, nekaj med Jurčičem in Levstikom. Ampak Spodnja Šiška in nje prelesti se ne ponujajo na pladnju. Šiškar se ne rodiš, Šiškar postaneš. In obisk balinarskega kluba je nekakšen uvajalni tečaj. Upati je le, da tjakaj ne bo kdaj stopila tudi noga onega, ki v vsem sliši žvenket denarja in gotovo nima posluha za trkanje balinčkov.

Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabjančič

  • Naročite revijo Outsider in pridobite raznoliko, zanimivo, tehtno in zabavno branje! Vsebine tiskane revije in spletne strani se popolnoma razlikujejo! Z naročilom revije podprete ustvarjanje vseh edicij Outsiderja!

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja