»Saj kar ne morem verjeti, da sem šele zdaj prišla v Slovenijo, že prej bi morala, sploh zato, ker je v Ljubljani toliko mostov!« je francoska pisateljica Maylis de Kerangal med drugim povedala na literarnem večeru v okviru festivala Fabula. Ob tej priložnosti je pri založbi Beletrina namreč izšel slovenski prevod njenega romana Rojstvo mostu, nenavadne epopeje mostograditeljstvu v obeh, metaforičnem in dobesednem pomenu te besede. Ja, prav je imela: medtem ko se fiktivno mesto Coca v njeni knjigi veseli enega samega, čeravno megalomanskega mostu, ima Ljubljana kar tri Plečnikove. Majhne in ljubke, kot našemu mestu pritiče.

Za Maylis de Kerangal je bilo branje knjig že od malega ne le razvedrilo, temveč tudi okno v svetove, kamor otroška noga ne more kar tako zakorakati. Nato je zrasla in knjig ni več brala, temveč tudi pisala, ampak njeno razmišljanje se ni prav dosti spremenilo: kadar se loti nove zgodbe, se hkrati poda na povsem novo področje. S katerim pa se tako temeljito seznani, da bi njene knjige zlahka obveljale za priročnike za, recimo, kirurgijo ali gradbeništvo za domačo rabo. O presaditvi srca je pisala v Pokrpajmo žive in knjigo so odprtih ust in brez obsojanja brali tudi zdravniki in zdravstveno osebje, ki se ukvarjajo s presaditvami organov, tako do popolnosti je opisala protokol presajanja in orisala ves vrtiljak čustev, ki še pred tem zajame oboje, zdravnike in svojce. Mladi deskar, ki jo skupi v prometni nesreči in doživi možgansko smrt, kar so idealne okoliščine za darovanje organov, je klinično še živ, ko mora zdravnik prepričati njuna mater in očeta, naj privolita v darovanje njegovega srca. Samo pretanjen pisec lahko popiše, pred kakšne psihološke preskušnje so postavljeni vsi vpleteni. Prav gotovo pa drži tudi, da kaj takega ne more uspeti nikomur, ki ni nikdar na lastni koži skusil izgube ljubljene osebe. In prav to je bilo izhodišče, zaradi katerega se je Maylis de Kerangal lotila pisanja romana.

Zamisel za pisanje Rojstva mostu je dobila, ko je nekoč poslušala človeka, vpetega v strukturo Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri OZN (FAO), ki je zanje opravljal različne projekte na vseh celinah ter bil doma hkrati povsod in nikjer. Tak izkoreninjenec je tudi inženir Georges Diderot, vodja gradbišča v mestu Coca, kjer raste veličastni most. Pomika se od gradbišč v Severni Jakutiji do Vietnama in po vsakem projektu je njegov bančni račun debelejši. Brez pretiravanja bi zanj lahko trdili, da sodi v tisto elitno kategorijo ljudi, ki so globalizacijo obrnili v svoj prid. Na spodnjih letvicah te lestvice so brezimne množice nekvalificiranih delavcev, ki v zmrzali ali nevzdržni vročini plezajo po gradbenih odrih in služijo borne fičnike. Maylis de Kerangal, ki priznava, da je njen roman deloma, a ne povsem tudi kritika globalizacije, je nekaterim iz podpalubja nadela imena. Med njimi so marljivi in tihi Kitajec, vzkipljivi prebivalec Detroita irskih korenin, ki tovariše z gradbišča nagovori k stavki, neukročena in neustrašna potomca indijanskih staroselcev, ki se mečeta z jeklenih traverz v prazno kot pri bandžiju – dokler ju Diderot nekoč ne opazi in na mestu odpusti.

Tudi Rojstvo mostu bi zlahka določili za obvezno čtivo na uvajalnem tečaju v nizke gradnje, saj iz knjige izvemo ogromno o postopkih mostogradnje. Od izsesavanja mulja iz rečne globine do tega, kako je treba mešati asfalt, da se bo pri temeljih dovolj hitro sušil, na cestišču, vpetem v stolpa, pa tudi vzdržal raztezanje in krčenje pod vplivom temperaturnih nihanj. Popisi vseh teh postopkov se ne berejo kot suhoparne razlage, Maylis de Kerangal jih z veščim pisateljskim pristopom nevsiljivo uspe vtkati v zgodbo. Hlad jekla in betona pa omili z razlagami, kot je tista, da je postopek gradnje mostov v svojem bistvu ohranil čisto srednjeveške poteze – čemur sledi razlaga o vpenjanju jeklenih pletenic in podrobne navedbe, koliko naj bo premer posamezne vrvi. Najbrž je odveč dodati, da podvig ni bilo le pisati o tem, temveč tudi prevajati – in prevajalka Janina Kos je pri tem resnično dala vse od sebe.

Nekoliko zabavnejša naloga je bilo popisati lik župana Coce z imenom John Johnson in vzdevkom Boa. Prepotenten možak brez trohice splošne razgledanosti in etičnega čuta, zato pa s tem več pohlepa, je pravzaprav tiste vrste politik, ki bi si smel jemati domovinsko pravico kjerkoli, ne le v nekem fiktivnem kalifornijskem mestu. Navsezadnje tudi čisto blizu nas. Maylis de Kerangal priznava, da ga je ustvarila kot generičen lik – nato pa presenečeno izvedela, da se je po izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika prodaja prevoda njene knjige v ZDA povečala.

Zakaj se zgodba dogaja v ZDA in ne, recimo, v Evropi? Ker Ameriko še vedno povezujemo s tistim duhom pionirjev in zlatokotopov, ki so bili pripravljeni pustiti vse za sabo in se podati novim dogodivščinam naproti, sploh v povezavi z obetom zaslužka, razlaga pisateljica. V to zmes je treba dodati še megalomanstvo in uničevanje vsega brez pomisleka, kar novim projektom stoji naproti. Recimo staroselskih kultur. Nekaj podobnega se zgodi tudi v Rojstvu mostu – zato most v romanu Maylis de Kerangal nikakor ni le pozitivna metafora, temveč je senca, ki jo meče novogradnja, tudi temna. Zaradi ogromne nove pridobitve bodo indijanske naselbine, do katerih je bilo prej mogoče priti po mnogo bolj zavitih stezah, zdaj še bolj ranljive …

 

Maylis de Kerangal (1967) je od leta 2000 objavila več romanov, od katerih sta najbolj izstopajoča Pokrpajmo žive (po katerem je bil posnet tudi film) in Rojstvo mostu. Oba sta na voljo v slovenskem prevodu, poleg Bežiščnice na vzhod in novele Na tej točki noči, ki je pravkar izšla pri založbi Sanje.

Piše: Agata Tomažič

Fotko: Matej Pušnik

Ilustracija: Jernej Stritar

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja