Ne slepomišimo: »biti mlad po srcu« ni drugega kot od rabe ogolela oglaševalska krilatica. Geslo, s katerim ostarelim pripadnikom izumrlih subkultur prodajajo iz zemlje izkopane in na silo pomlajene artefakte, kot je denimo rolka. S katero si potem taisti lomijo osteoporozne kosti. In okrevajo po poškodbah v bolniški postelji med poslušanjem walkmana. Priznajmo si: vsi, ki vedo, kaj je walkman, nimajo danes več kaj početi na rolki. Ne verjamete? Sprehodite so do ostalin hotela Bellevue pri Tivoliju, ki ga najbrž poznate tudi pod imenom Super Li. Nikjer ne boste imeli bolj čudovitega razgleda na minevanja časa in vpogleda v vašo častitljivo starost.

Izlet do nekdanjega hotela Bellevue je potovanje v času. Pa ne le zato, ker nas že ob vznožju vzpetine, na parkirišču hale Tivoli pozdravi kažipot »Dnevni bar in diskoteka Bellevue, odprto vsak dan od 9. do 6. ure«. Zagonetna navedba delovnika nas napelje k razmišljanju, da čas tam teče nazaj. A žal ni tako. Pogled na skelet poslopja, nekdaj ponosa ljubljanskega hotelirstva, ki sta si ga bršljan in drugo rastlinje danes vzela za poligon in oporo, ob kateri lažje šineta kvišku, k svetlobi, ne dopušča nikakršnih dvomov. Ni pomembno, kako živo se spomnite vseh tistih sprehodov, ko so vas ob nedeljah starši gnali do Tivolija in ste se na poti ustavili še na sladoledu ali tortici v Bellevueju. Kot da bi bilo včeraj! Ne, ni bilo včeraj. Ozrite se malo naokrog, kaj je medtem nastalo iz vrtne ute, po katere betonskih tleh ste skakali s takim veseljem, ker je zaradi posebne akustike zvok odmeval daleč okrog. In raje pomislite, ali si še upate stopiti tja. Ne le, da imate odtlej precej več kilogramov, predvsem je vprašljivo, ali bi betonska podlaga zdržala kakršnokoli težo, ki presega maso navadnega vrabca ali črnega kosa, katerih petje danes odmeva tam gor.

Tem slabše, če imate še danes živo pred očmi obraz in drzno zviranje tistega zapeljivega plesalca break dancea z brezhibno naželirano pričesko. Tako kot Super Lija danes ni več, še huje, sesul se je sam vase, je tudi lepi mladi fant danes le še bleda podoba mladeniške neugnanosti. Mogoče mu je zrasel trebuh, skoraj zagotovo so mu osiveli lasje, bržčas ne pleše več tako divje. Morda sploh samo še sedi za okencem kakšnega urada in izdaja dolgočasne obrazce. Čas ne prizanaša nikomur. Vsi ostarimo, poglejte samo, kaj se je zgodilo s hotelom Bellevue v teh pičlih nekaj desetletjih. Potem pa pospravite tisto rolko v klet, kamor sodi.

Nikjer ni odmerek zdravila zoper napuh izdatnejši kot na krajih, ki jim je nekdaj vtisnila pečat človeška podjetnost, potem pa si jih je narava vzela nazaj. A če presežemo individualna,v svoj ego usmerjena razglabljanja, neizogibno trčimo ob razmislek, zakaj. Naravo zmeraj zmaga, proti njeni silovitosti se ne moremo boriti, ampak tu je šlo za nekaj drugega. Bitke sploh ni bilo, hotel je omahnil brez boja, narava si je sama utrla pot na njegovo teraso, se potem počasi vzpenjala do prvega nadstropja, si prisvojila še sosednje servisne objekte in nazadnje za posladek pohrustala še uto. Narave ne moremo obsojati, obsojati je treba ljudi, ki so si zatiskali oči. Morda pa bi kazalo žaromete županske predvolilne kampanje z lepo urejenih mestnih trgov, po katerih postopajo turisti in občudujoče šklocajo s fotoaparati, usmeriti v ta tihi predel ljubljanskega Tivolija, kjer spi hotel Bellevue in sanja svoje sanje o preporodu.

Piše: Agata Tomažič

Riše: Milanka Fabjančič

 

Želite še več dobrih vsebin? 

Celoletna naročnina

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja