Josip Kraš,

heroj naš,

borio se, borio,

i u keks pretvorio! *

 

Če si odraščal v Jugoslaviji v osemdesetih in nisi imel prav pogosto dostopa do švicarskih čokolad in belgijskih pralin, ki po svetovno veljavnih standardih veljajo za najžlahtnejše v svoji kategoriji, si se zlahka dal prepričati, da se najdragocenejši čokoladni bonboni skrivajo v bonbonierah z napisom Kraš. A ker je okus zagonetna stvar, ki se je ne da kar tako pretentati, najbrž nisem edina, za katero sta bajadera in ledena kocka še danes magdalenica, ob kateri se pred očmi razprejo albumi fotografij iz srečnega otroštva. Posnetki deklice, ki se z izrazom medveda, zalotenega s tacami v loncu medu, sramežljivo nasmiha v objektiv fotoaparata, s čokolado pomazani kotički ustnic in sploh cel spodnji del obraza pa nezmotljivo pričajo o tem, na kakšno najdbo je naletela v skritem delu kuhinjske omare. Enkrat, samo enkrat, si je postregla tudi z griottes, a jo je grenki okus alkohola v bonbonih hipoma prepričal, da imajo odrasli prav, ko govorijo, da so ti samo »za odrasle«.

Prodajalna Kraš, ki po nekem čudnem naključju še danes stoji na elitni lokaciji na Čopovi ulici v Ljubljani, je svojevrsten časovni stroj. Je pomnik obdobja, v katerem je malo višje na ulici deloval Zmajčkov butik izvrstnih slaščic, še en paradni konj socialistične slaščičarske industrije, pozneje pa je prav nasproti Kraša tu začela svoj zmagoviti pohod pizza, ki si je iz Konditorja utrla pot v vsako slovensko vas in postala pica.

Ampak Kraš je bil res nobel. Kako zelo, si more še danes vsakdo predstavljati, če se ozre kvišku, k izvesku v francoščini, kjer piše »bonbonniere«. To ni bilo kar tako. Bonboniere bajader se je podarjalo zdravnikom, malce cenejših in manjših zavitkov ledenih kock so se smele nadejati sprejemne sestre v pisarni. In če se je že kdaj zgodilo, da si tako dragoceno darilo dobil v dar sam, si shranil škatlo za vse večne čase. Kartonaste so bile primerne za dokumente, pločevinaste pa za šivalni pribor in koralde, recimo. Za tako delitev se je vsaj odločila moja babica.

Še dve stvari pri zunanjščini Kraševe prodajalne sta, okoli katerih se da splesti zgodbo: prva je električna vtičnica, ki neznano dolgo in neznano čemu čemi na desni strani pročelja. Kaj tam počne in kdo jo uporablja, je zagonetka, ki mi je verjetno nikoli ne bo uspelo razrešiti. Druga reč pa je umetelno izrezljano starinsko leseno pročelje, pri katerem se poraja misel, da je tam že zelo dolgo časa, da je obstajalo še pred trenutkom, ko se je Josip Kraš spremenil v keks, in da je včasih vabilo v kakšno drugo prodajalno. Recimo lekarno – kajti notranjščina bi bila s svojimi brezštevilnimi omarami in drobnimi razdelki za vse možne slaščice prav lahko nekakšna različica prodajalne farmacevtskih pripravkov. Le kaj so čokoladni bonboni, piškoti, praline, čokolade … v pravilnih odmerkih drugega kot lek za vse tegobe tega sveta? Ali izkaz hvaležnosti za vse prijazne ljudi tega sveta? Gospe, ki tam prodajajo, se tako poznavalsko sklanjajo nad banjice z bonboni, iz katerih z zajemalko malone na oko oddelijo točno količino, da se njihovo delo ne razlikuje kaj dosti od tistega, ki ga opravljajo učeni patri v kakšni stari farmaciji. Sto gramov bajader kar tako, za srednje nesrečen ponedeljek v novembru, škrnicelj ledenih kock za prijazno tajnico, deset dek griottes za babico. Za zdravnike je pa tako splošno znano, da se s čokolado danes ne zadovoljijo več, pa naj bo še tako nobel.

__

*

Josip Kraš,

heroj naš,

boril se je, boril,

nato pa v keks se spremenil!

Piše: Agata Tomažič

Riše: Milanka Fabjančič

 

Celoletna naročnina

 

Ena misel na “Agata Tomažič: Za pehar ledenih kock

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja