Z zunanjim videzom se nikoli nisem veliko ubadala, dokler se nisem preselila v Ameriko. Nekje do osemnajstega, dvajsetega leta se nisem niti prav počesala, kadar sem se odpravila od doma. Oblačenje mi je šlo od nekdaj na živce, da ne govorim o nakupovanju oblačil in make-upa. A nekako je usoda hotela, da sem se podala v dva poklica, ki veliko pozornosti posvečata prav zunanjemu videzu. V oboje, manekentvo in igralstvo, me je potegnilo zaradi neke notranje iskre in stika z nečim, kar je večje od mene. A na koncu je zato, da me najamejo, skoraj bolj kakor kaj drugega pomembno to, kako se svetloba odbija od mojega obraza. Manekenstvo sem k sreči prerasla, igralstvo pa je še kako prisotno. In sedaj moram pač veliko pozornosti posvečati videzu. Tukaj zadanem ob koncept, da morajo biti igralke lepe in privlačne. Žal je večina vlog za ženske v mainstream filmih in TV nadaljevankah precej tipiziranih, in velik poudarek je na tem, da dobro izgledajo. Ko veliki studiji iščejo igralce, se opisi likov iz scenarijev večinoma začenjajo s “seksi, privlačna, z oblinami na pravih mestih, bejba, za dol past, manekenski tip, …” in šele potem, če sploh, sledijo karakterni opisi. Pri moških hočejo predvsem “atletski tip “(kar je v Hollywoodu koda za izklesan torzo), včasih dodajo še, da naj bo čeden ali vseameriški (koda za komercialno pocukran), a je vseeno bolj v ospredju opis karakternih lastnosti kot pri ženskah. Pravijo, da privlačnim igralkam in igralcem hitreje pokukajo skozi prste pri talentu – če so vsaj kolikor toliko dobri, je to dovolj dobro tudi za produkcijske hiše. Kar gledalci gledamo, nam oni  z veseljem prodajajo.

V gledališču je malce drugače, a ne dosti bolje. Tam zgolj videz ni dovolj, saj potrebuješ prezenco. V filmu lahko z montažo različnih kadrov naredijo igralca bolj zanimivega, v gledališču pač ne. Zato se veliko televizijskih lepotcev izogiba Broadwaya kot hudič križa. Včasih pa se kakšen opogumi in tako smo dobili že kar nekaj bolečih broadwayskih katastrof, ko velika TV zvedza razproda dvorane mesece vnaprej, potem pa si vsi zatiskajo oči in se kritiki naslajajo nad tujo nesrečo. A včasih tudi dobri filmski igralci pogorijo na odrskih deskah, po eni strani zaradi nezadostne prezence, po drugi zaradi velikanskih dvoran, ki sprejemejo po dva tisoč gledalcev, in se z velikih razdalj ne vidi dovolj dobro mikroskopskih nians večinoma lepih obrazov.

V raviji Psychology Today sem zasledila, da ljudje lepoto podzavestno povezujemo s plodnostjo in prijetnimi značajskimi lastnosti in da smo zato radi v bližini lepih ljudi, da si povečamo možnosti za parjenje z njimi. To nekako razloži, zakaj morajo filme polniti z lepimi ljudmi. Seks prodaja!

Gone With The Wind ali Casablanca ne bi bila ista, če ne bi v njiju nastopali izredno lepi ženski. Vrhunski režiserji ponavadi želijo, da je vsak najmanjši del filma lep do popolnosti, od scenografije, prek kostumov do zgodbe in igralcev. S tem ni seveda čisto nič narobe, saj vsi radi gledamo lepe stvari, predvsem kadar se poklopijo v vrhunsko umetniško delo. A v Hollywoodu gredo zahteve po lepoti rade čez rob. V svetovni zibelki kapitalizma gre predvsem za denar in če imajo možnost izbirati med izvrstno igralko, ki na videz ni nič posebnega in lepotico, ki ni nič posebnega kot igralka, bodo najverjetneje izbrali pač slednjo, saj bo prodala več vstopnic. Tako nam predvsem prek raznoraznih blockbusterjev, franšiz in nadaljevanj večinoma servirajo banalno, komercialno idejo lepote, ki garantira, da se bodo producentom gore vloženega denarja pomnožile.

K sreči so tukaj neodvisni filmi in tudi vedno bolj neodvisna televizijska produkcija, ki vlagajo v drugačne zgodbe in z njimi vred v drugo vrsto lepote. Kar nekaj neodvisnih filmov in nadaljevank je v glavne vloge zasedlo igralce in igralke, ki so daleč od splošne ideje o lepoti, a je režiser njihove posebnosti znal izpostaviti tako, da so izžarevale samosvojo lepoto ter bile zato mnogo bolj zanimive od le “prijetnih” obrazov. Pogumnejše televizijske hiše se po novem ogrevajo za projekte, ki jih je nekdo posnel v svoji garaži, ali pa odkupijo neodvisno nadaljevanko v kateri ima glavno vlogo t.i. igralec iz manjšine, npr. pakinstanskega porekla. Netflix, Amazon, YouTube in mnoge druge  platforme so obskurne serije, ki ne bi sicer nikoli prestopile praga hollywoodske mašinerije, pripeljale pred širno občinstvo. Tako se počasi a vztrajno v zavest množic plazijo nove ideje o tem, kaj je lahko lepo in kaj po tej plati od filmov in nadaljevank pričakujemo.

Ko sem živela v Evropi se mi lepota ni zdela takšna komercialna stvar, kot je tukaj v Ameriki. Da se mi je nekdo zdel lep, je bilo pomembnih veliko stvari. Priznam da sem še vedno v konfliktu s to ameriško percepcijo lepote. Ampak po drugi strani je tudi Amerika v nenehnem konfliktu s sama seboj.

Piše: Alenka Kraigher

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja