14: Kaj?

od • januar 22, 2016 • VITRUVIUSKomentarji (0)844

POGLAVJE, V KATEREM LILI SANELI ŽIVLJENJE NAJPREJ IZGINE, NATO PA SE PREOBRAZI V TELENOVELO

Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Kaj?

Medtem ko Lili Saneli v glavi zvoni nešteto vprašajev, ki jih je pravzaprav težko definirati kot vprašanja, saj so bolj kot kateri koli slovnično ali pomensko opisljivi strukturi podobni popolnoma nedoločljivi, brezoblični, megleni gmoti nedoumljivega, njen obraz izraža čisto praznino. Lili Sanela s praznino na sebi sedi v črni sobi črnega ženskega zapora Lizzie Borden in gleda v Klementino Hagenbohm, staro oseminštirideset let, obsojeno za umor svojega moža, svojo mater.

– Logično je, da si presenečena.

– Kaj?

– Logično je, da si presenečena.

– Kaj?

– Kaj kaj?

– Nisem slišala. Nisem razumela.

– Rekla sem, da je povsem logično in statistično pričakovano, da si presenečena [Klementina Hagenbohm zdaj govori na glas in razločno], saj do zdaj nisi imela nobenih podatkov, iz katerih bi lahko sklepala, kakšna je prava resnica tvojega porekla.

Lili Sanela še naprej samo sedi; nima energije ali drugih sposobnosti, ki so telesu potrebne za govor in premike v telesu ali možganih.

– Zanosila sem 17. maja 1992, ko sem bila proti koncu gimnastične kariere. Lovila sem zadnje mesece. Ni bilo variante, da bi si lahko privoščila nosečnost ali celo otroka, zato smo z družino izračunali, kako lahko čas svoje odsotnosti skrajšam na absolutni minimum. Šest mesecev sem s pomočjo konkavne proteze za trebušno votlino lahko še normalno tekmovala. Potem sem si lažje poškodovala gleženj, zaradi česar naj bi za deset tednov odšla v toplice v Kalkuto. V resnici sem šla v Ulan Bator in tam rodila tebe. Skoraj istočasno sta Alma in Jakob v Irkutsku ob dvestoletnici rojstva vice generalke Agafje Livkove delala prenovo starokapitalističnega mestnega jedra in sta bila skoraj eno leto odsotna iz Pärnuja. Čisto verjetno je bilo, da bi vmes Alma še enkrat zanosila. Priložnost je bila idealna. Rodila si se 17. marca 1993, točno en mesec prezgodaj. Takšno krajšavo sem si lahko privoščila brez tveganja. Potem sva se z Almo morali samo dobiti v Irkutsku, kjer sem ji predala tebe, dva tedna počivala in se vrnila nazaj, ravno še pravi čas za svetovno prvenstvo v trojnem poševnem skoku mačjega lemurja z arabeskami v Salt Lake Cityju. Zmagala nisem, bila pa sem odlična petnajsta. Tako da se je splačalo. Itak se je samo po sebi razumelo, da bo zate skrbela vsa družina, tako da v bistvu ni važno, komu originalno pripadaš. Hagenbohm je Hagenbohm. Poleg tega sta imela Alma in Jakob že Olgo in Mašo, midva pa bi se morala prilagoditi na čisto druge okoliščine. Danielu se je zdelo, da je za to prestar. Da bi te kadarkoli spet zamenjali, bi bilo torej povsem nelogično.

Lili Sanela še vedno sedi.

– Logično je bilo, da boš presenečena. Zdaj, ko je minilo dvanajst minut in si preživela časovni okvir akutnega šoka, pa bi bilo logično, da boš moje besede komentirala.

– Mami ni moja mami?

– Alma je tvoja sestrična.

– Mami je moja sestrična?

– Daniel je bil Almin stric. Iz tega logično sledi, da je Alma tvoja sestrična.

– Zakaj?

– Ker je to biološko dejstvo.

– Zakaj mi [zdaj Lili Sanela izreče neizogibno.] vsega tega nihče ni povedal prej?

– Ker [Klementina Hagenbohm očitno še nikoli v življenju ni pomislila na kaj takega] ni bilo potrebno.

– Zdaj pa je?

– Zdaj bom mogoče kmalu umrla.

– In kaj naj bi naredila jaz?

– Logično: rada bi, da me rešiš.

Piše: Eva Mahkovic

Riše: Eva Mlinar

Sorodne vsebine

Komentarji