Razmišljati danes o odprti družbi je svojevrsten paradoks. Na eni strani se nam dozdeva, ali pa so nam vcepili zavest, da živimo v najbolj odprtem, prostem, svobodne izbire polnem svetu, na drugi pa se zlagoma, a vztrajno soočamo s pojavi, ki temu oporekajo ali vse to celo zanikajo.

Da se bomo sploh kdaj še morali boriti za pravice žensk, si pred desetimi leti nihče ni niti v sanjah predstavljal. Da bomo sredi Evrope 21. stoletja še zmerom stigmatizirali drugače verujoče, različno spolno usmerjene, nebelce, kadilce in sploh vse drugačne in vse drugačno – vse to priča o dejstvu, da je usedlina dvatisočletne tradicionalne vzgoje, različnih indoktrinacij in predvsem vpliva cerkve debela, gosta, neprebojna in še zmerom nevarna.

Ljubljana je postala mesto heroj, ker je preživela večletno okupatorsko opasanost z bodečo žico. Slovenija bi zdaj ožičila kar samo sebe. Ni še tako zelo odmaknjen čas, ko smo v teh krajih živeli v drugi Evropi, v drugi državi, imeli druge valute, se sporazumevali tudi v drugih jezikih, ne le v angleškem, potovali z obveznim potnim listom, se ustavljali na vsaki evropski meji in se smehljali policistom ali trepetali pred domačim carinikom zaradi v tujini kupljenega para čevljev. In glej, minilo je petindvajset let, in kot da smo na vse tiste zamejene, zaplankane, prestrašene, ustrahovane čase povsem pozabili. In zdaj v tem krasnem novem svetu spet gradimo nove meje, nove ograje, nove prepreke, nove zapore. Za neke nove, druge ljudi, ki naj bi nam ukradli … kaj? To našo fiktivno svobodo? Našo navidezno odprtost? Našo selektivno blaginjo?

Čas mestnih državic in srednjeveških obzidanih mest, kot kaže, ni mimo. Ne v Evropi, še toliko manj pri nas doma, kjer se s svojo samostojnostjo, urejanjem lastne države bolj ali manj uspešno spopadamo šele nekaj zgodovinskih utrinkov. Da nam to ne gre najbolje od rok, je po eni strani razumljivo, po drugi pa tudi ne. Za zrele demokratične procese so najbrž potrebni osebnostna zrelost, zdravi temelji, globoke korenine in dobro gnojenje. Težko bi rekli, da je kdo pri petindvajsetih zrel. Naše korenine so sicer kar solidne, a včasih imam občutek, da bolj gnijejo, kot da so gnojene. Ne bomo si priznali, da se v bistvu nismo izvili iz okovov starosvetnih zakonitosti plemenske skupnosti, obenem pa hlinimo in slabo interpretiramo demokracijo. Prava plemenska skupnost ima jasne, nepisane zakone in načela, utemeljena na tradiciji in etiki. Mi se tega z vsemi štirimi otepamo, da nas ne bi kdo po naključju stlačil med kaj balkanskega, zato pa precej uspešno prakticiramo klanovstvo. In raje uprizarjamo demokracijo, dasiravno precej amatersko. Pravil igre ne upoštevamo ali jih ne poznamo, didaskalij ne beremo, igralci imajo govorne napake in so netalentirani, režiserji so pač ljubitelji. Stanje je posledično anarhično, stari postulati ne veljajo, novih ni, vlada kaos, zdrava pamet je šla adijo, predstava je preprosto slaba.

Besede in z njimi pojavi oziroma procesi, kot so klientelizem, nepotizem, privatizem, seksizem itd., se že dolgo plazijo v naš vsakdanji slovar, a do svoje prave glasnosti so prišli pravzaprav z globalizacijo. Vidni so na vseh življenjskih ravneh. V vsakdanjih odnosih so postali del zlasti delovnega okolja, kjer »gospodarji« izkoriščajo položaj moči in delitev dela prevladuje po principu zvez, poznanstev, povračilnih uslug, oddolžitev. Na makro ravneh so te iste zgodbe brezsramno preslikane na odnose med državami, na reguliranje sveta tako, da ves služi globalnemu kapitalu. Evropa je nekdaj veljala za zibelko humanizma in za tradicionalno socialno občutljivo. Zlasti po drugi svetovni vojni je razvila pretanjen posluh za človekove pravice, Skandinavija je, denimo, od nekdaj zgled pravične delitve dela, davščin in družbene solidarnosti. Zdaj pa kot da je večina evropskih držav pozabila na svoje korenine in se šopiri s hlapčevstvom kapitalu in postaja vse strpnejša do nekaterih nevzdržnih pojavov, recimo do sovražnega govora. Evropski poslanec, ki je javno grobo kršil človekove pravice in s tribune bruseljskega demokratičnega Olimpa širil sovraštvo do žensk, bi bržčas moral biti s te oziroma katerekoli javne funkcije umaknjen. (Mimogrede, si kdo predstavlja, kaj bi se zgodilo z evropsko poslanko, ki bi takole javno rekla, da bi morali biti moški manj plačani od žensk, ker so bolj podkupljivi, bolj pokvarjeni in se ne umivajo? Najbrž bi že čez pol ure spokala kovčke in sedela na letalu za domov.) Demokracija pač ne pomeni dopuščanja vsega, za nekatere stvari bi morala veljati ničelna toleranca. Včasih se mi zazdi, da je evropska družba zrela za psihoanalitično seanso. In da so naslednji prestoli že rezervirani za psihiatre ali bognedaj spet za psihopate.

Nimam recepta, kako spremeniti zaplankano družbo v odprto. Ne vem, kako prekiniti verigo skritih scenarijev, zakulisnih iger, privatnih agend. Ne vem, kako doseči več empatije, več čuta za skupno dobro, za cilj, ki presega naše zasebne interese. Ne vem, kako neiskrene ljudi preobraziti v iskrene. Ne vem, kako oživiti trenutek, ko smo iz naroda hlapcev za hip postali narod upornikov. Ne vem, kako sankcionirati nasprotja interesov, ne vem, kako mladim vcepiti občutek za etiko in družbeno higieno. Najbrž z lastnim zgledom. Ker če so naši zgledi partikularni in zasebni, mladi nimajo drugačnih vzorcev in bodo nekoč na položajih ravnali enako. Ne vem, kako iz upogljivcev narediti pokončneže, kako iz ritoliznikov ponosneže. Hlapčevstvo ni pojav, vezan na državo ali družbeno tvorbo, je način bivanja in mišljenja. In življenja. Hlapec Jernej je pred sto leti šel iskat svojo pravico, današnji jerneji se le upogibajo in upogibajo.

Torej utopično in naivno za začetek predlagam: pogovarjati se, pogovarjati se, pogovarjati se. Slišati se. Odkrito, strpno, načelno. Na položaje pripustiti sposobne ljudi, širiti prostor dialoga, privzgajati čut za skupen cilj, netiti radovednost, krepiti samozavest, vzbujati ponos, učiti spoštovanje, vzpostavljati zaupanje, močno okrepiti medgeneracijski prenos znanja, izkušenj in drže, učiti se solidarnosti.

Napisala: Alja Predan, dramaturginja, prevajalka in dolgoletna umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje

Objavljeno v Outsider#09

Pomagajte nam ustvarjati dobre vsebine, naročite se na Outsider!

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja