Sokolski dom Tabor Ivana Vurnika še vedno navdihuje in povezuje

Sokolski dom Tabor, spomeniško zaščitena mojstrovina arhitekta Ivana Vurnika, je bil zgrajen leta 1926. Stavba in Športno društvo Tabor, ki je lani praznovalo 110. obletnico, predstavljata ogromen del mojega življenja, tu sem praktično ves čas. Že od majhnega, ko sem hodil na telovadbo za otroke. Zelo živo se spominjam skakanja na trampolinu v spodnji telovadnici in metanja na tiste debele modre blazine. Nato sem se ob treniranju sabljanja navduševal nad zapuščino Rudolfa Cvetka, pionirja tega športa. Bil sem prvi Slovenec, ki je zmagal na mednarodnem Cvetkovem memorialu, to je izredno lep spomin. Kasneje sem sam postal trener. Začel sem se udejstvovati tudi v upravi in pred štirimi leti in pol so me člani društva Tabor izvolili za predsednika, ne da bi se sam kaj dosti angažiral. Tako sem vpet v življenje na Taboru, profesionalno in privatno, da se je to zgodilo po naravni poti.

Društvo kot družina

Ljudje, ki tu delamo, smo v veliki večini tu že dolgo časa. Res smo kot družina. Društvo dojemamo kot svoj drugi dom, z velikim entuziazmom skrbimo zanj, za stavbo in drug za drugega. Vsak je pripravljen več dati, kot bi želel vzeti. Gospod Peter, ki je danes upokojeni hišnik, še vedno živi v stavbi in nam pomaga. Tabor 13 nosi v sebi številne zgodbe in je bil sploh v starih časih stičišče družbenega življenja. Stavba, ornamentirana v slovenskem ljudskem slogu, je povezovala liberalce, intelektualce in ljudi iz delovnega razreda. Dandanes se zaradi tehnologije morda družimo manj, takrat pa tudi televizije še ni bilo in so vsi prihajali sem. Vesel sem da imamo v času, ko je svet mnogo bolj individualiziran in velike pripadnosti pravzaprav več ni, še vedno toliko rednih, dolgoletnih članov. Naši programi povezujejo starše, otroke in upokojence.

Dom kulture, športa in zabave

Marsikdo ne ve, da je imela stavba spočetka tudi knjižnico in lutkovno dvorano. Med vojno so jo uporabljali kot kino dvorano. V kletni sobi, kjer je zdaj izvaja aerobika, je bilo včasih javno kopališče, saj ljudje doma niso imeli kopalnic. Velika telovadnica, ki je danes od dopoldnevih rezervirana za Srednjo oblikovno šolo, je svojčas gostila plese, novoletne zabave in tradicionalna pustovanja. Le-ta sem obudil, ko sem se začel delati v upravi.

Dvorane s pečatom

Balkon, kjer stojim, povezuje dvorani, ki sta mi najljubši – malo dvorano in Malejevo dvorano – po kultnem telovadcu, Olimpijcu Tonetu Maleju, ki se je ob padcu smrtno ponesrečil. Po njem smo poimenovali tudi gimnastično tekmovanje Malejev memorial. Na Taboru se nahaja tudi najstarejši delujoči fitnes v Sloveniji, lani smo obeležili 30 let. Je daleč od sodobnega, a ima svoj čar. Dvorana je zelo svetla, velika okna omogočajo, da prostor diha. Verjamete ali ne, vse naprave od odprtja dalje so še vedno enake. Trener Zdravko Loborec, ki je tu zaposlen, jih smatra kot svoje in jih z ljubeznijo vzdržuje.

Sožitje z okolico in povezovanje

Okolica na splošno zelo dobro sprejema naše aktivnosti in tako stavba kot društvo sta pomembna za to četrt Ljubljane. Smo zelo odprti za gostovanja in radi se povezujemo s podobno mislečimi ljudmi. Včasih je težko najeti prostor, ponekod imajo polno pravil in omejitev, mi smo precej fleksibilni. V parku smo, na primer, ravnokar gostili popotniško tržnico v okviru festivala Bivak. Tudi garažne razprodaje so dobro obiskane. Seveda se najdejo kakšne tečne gospe, ki govorijo, da se po dogodkih, ki jih organizirano, nabere preveč smeti v okolici, in da je glasba preveč na glas, sicer pa nimamo težav.

Načrti za prihodnost in obnovo

Smo povsem neodvisni, hiša je last društva. V preteklosti je občina finančno pomagala pri izvedbi programov, v zadnjih letih pa se je pomoč bistveno zmanjšala. Letos se preživljamo samo z lastnimi sredstvi. Okna so dotrajana, kar je problem. In dejstvo, da jih je milijon! Fasada bi bila potrebna obnove. Gre za veliko investicijo, ki nas še čaka. Sestankujem, a še nimamo jasne usmeritve, kako to izpeljati. Ena opcija je, da daš nekomu lastnino in ti delaš samo še vsebino, ampak nam je v interesu, da stavba ostane naša, saj smo nanjo čustveno navezani.

Besedilo in fotografije: Vesna Vivian Hauschild

Anekdote o zanimivih ljudeh in prostorih

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja