Čez približno mesec dni bodo v Sloveniji potekale parlamentarne volitve, na katerih kandidira 25 političnih strank, in med izvoljenimi bomo po konstituiranju Državnega zbora dobili novo izvršno oblast. V času predvolilnega boja nas daje radovednost, kakšne volilne programe imajo politične stranke na področju stanovanjskih politik in kakšne ukrepe si je posledično mogoče obetati v naslednjih letih. Zato smo se odločili strankam poslati kratko anketo z vprašanji, oblikovanimi tako, da bi se izognili standardiziranim politično pravilnim odgovorom in pridobili jasna politična stališča do pomembnih stanovanjskih vprašanj, ki tako ali drugače zadevajo vsakega državljana. Spodaj predstavljamo in kometiramo stališča tistih strank, ki so se odločile za sodelovanje v anketi.

Večina strank podpira gradnjo stanovanj z neprofitnimi najemninami, kar pa sproža pomisleke o kratkoročnem populizmu strank pri tem vprašanju. Neprofitna najemnina namreč zveni bolje kot stroškovna. V resnici pa je tema vprašanja precej bolj kompleksna. Zaradi dolgoročne vzdržnosti javnih stanovanjskih shem strokovnjaki že vrsto let opozarjajo, da bi bilo treba pospešeno preiti z neprofitnih na stroškovne najemnine, ki bi bile odraz dejanskega stroška objekta, sestavljenega iz investicije gradnje, stroška vzdrževanja in amortizacije objekta. Poleg tega stroka podpira tudi uvedbo stanovanjskega dodatka v obliki socialnega transferja kot pomoč najšibkejšim za plačilo stroškovne najemnine. S prenovljenim stanovanjskim sistemom po zgledu že dobro uveljavljenih drugod po Evropi bi dobili preizkušen in realno zastavljen sistem reševanja stanovanjskega vprašanja. Pomislek pred zagovorniki gradnje neprofitnih stanovanj po sedanjem sistemu je zato na mestu,  saj s tem le še podaljšujejo agonijo večine, ki si poskuša najti dolgoročno stanovanjsko rešitev na ekonomsko vzdržen način.

Stranke, ki se zavzemajo za subvencioniranje bančnih posojil, pa je treba opozoriti, da to stališče lahko odpira drug problem. S subvencioniranimi bančnimi posojili je seveda lažje priti do denarja, vendar lahko ta ukrep povzroči dvig cen nepremičnin, in sicer po načelu: lažje denar dobiš = več ga imaš → več ga lahko zapraviš → več lahko plačaš za stanovanje.

Resnost stanovanjskega problema starejše populacije v Sloveniji je na splošno precej slabo izpostavljena, čeprav število starejših vztrajno narašča. Pretežni del starejše populacije živi v velikih lastniških hišah, ki postopoma postajajo neprimerne za bivanje starejših, predvsem zaradi vse več zahtevnih vzdrževalnih del, fizičnih ovir (npr. stopnice) za gibalno ovirane ali težje gibljive, neizkoriščenosti vseh prostorov hiše idr. Prav zaradi tega se zdi stališče politike za subvencioniranje prenove lastniških hiš in stanovanj morda ustrezen ukrep, podobno kot vse bolj razširjeno subvencioniranje energetske prenove objektov, vendar pri tem ostaja več nerešenih težav starejših, kot na primer, zakaj bi subvencionirali prenovo hiš starejših, ki bodo s starostjo vse težje vzdrževali 250 m2 hiše in 700 m2 vrta. Zato se zastavlja vprašanje, ali res ni mogoče najti bolj humanih rešitev za starejše, kot pa je spodbujanje ujetega bivanja v preveliki in stari hiši.Zakaj bi za mlade gradili majhna stanovanja, starejše pa spodbujali k neekonomičnemu in izčrpavajočemu bivanju v velikih hišah?

Prav tako novogradnja nadomestnih hiš in stanovanj, prilagojenih starejšim, ni smiselna brez domišljenih rešitev za obstoječi zastareli stanovanjski fond. Vse kaže, da bi se bilo treba začeti resneje ukvarjati z vprašanjem bivanja starejših in vzpostaviti javni dialog v zvezi s potrebami in zmožnostmi bivanja starejše populacije.

Od celotnega stanovanjskega fonda v urbanih delih Slovenije je Statistični urad RS v letu 2005 zabeležil kar 17 % (74.876) uradno nenaseljenih stanovanjskih enot, ki so opredeljene kot počitniška, zapuščena ali druga stanovanja – ki se po vsej verjetnosti oddajajo, vendar niso prijavljena zaradi izogibanja davčnim bremenom. Če od tega odštejemo počitniška in najemniška stanovanja, še vedno ostane precejšnje število stanovanj, ki so ali zapuščena, prazna ali kupljena kot finančna naložba brez namena bivanja v njih. Zato sta povsem na mestu vprašanji, ali je res treba odpirati nove zazidljive površine na kmetijskih ali gozdnih zemljiščih ter ali bi morda lahko izvajali bolj vzdržen prostorski razvoj in reševali stanovanjski »primanjkljaj« znotraj že obstoječih zazidanih površin oziroma obstoječega stanovanjskega fonda. Še posebej ta dejstva postavljajo v precej kočljiv položaj program SSRS, ki si do leta 2025 zastavlja plan zgraditve 4000 novih stanovanj, kar pomeni 5 % praznega stanovanjskega fonda, evidentiranega s strani SURS. Iz tega sledi, da prazna in zapuščena stanovanja pomenijo ogromen potencial za nadomeščanje stanovanjskega primanjkljaja, zato bi se morala začeti uporabljati. Pri tem preseneča polariziranost političnih strank glede tega vprašanja.

Pri tistih, ki zagovarjajo ozaveščanje lastnikov stanovanj, se poraja več vprašanj: ali je takšen ukrep zadosten; ali bi zgolj dialog prepričal nekoga, da svoje stanovanje, v katero je »parkiral« denar, npr. v Ljubljani, proda ali odda v najem? Najbrž je uspeh tega ukrepa zelo malo verjeten.

Pri nas je razprava o nepremičninskem davku izredno populistična tema, na kar kaže že dejstvo, da velike stranke namenjajo presenetljivo visoko podporo uvedbi nepremičninskega davka, obenem pa so proti obdavčitvi praznih stanovanj. S podrobnejšo analizo je mogoče razbrati, da uvedba nepremičninskega davka v višini do 0,15 % med političnimi strankami uživa izredno visoko podporo, tako v iztekajoči se kot v bodoči[1] sestavi parlamenta. Novi davek bi s predlagano višino samo nadomestil obstoječe nepoenotene ukrepe (npr. nadomestilo za stavbno zemljišče); tako bi lastniki 100.000 € vredne nepremičnine plačali zanemarljivih 150 € letno. Na enak način bi bila posledično obdavčena tudi prazna stanovanja.

Medtem ko je v politiki in javnosti glavna polemika, ali uvesti nepremičninski davek ali ne, je njegov neobstoj še najbolj problematičen v slabo delujoči stanovanjski politiki za mlade in starejše ter v preštevilnem stanovanjskem fondu. Slovenija je ena redkih držav, ki ne obdavčujejo nepremičnin kot premoženje – ne na letni ravni ne pri dedovanju – zato je posedovanje nepremičnine v Sloveniji izredno poceni. Posledica slabih davčnih ukrepov za nepremičninsko premoženje je neenakopravno delujoč nepremičninski trg, kjer premožnejši trgujejo s stanovanji in hišami kot s čebulicami tulipanov,[2] drugim pa pomeni rešitev stanovanjskega problema življenjski projekt in polstoletno kreditno obremenitev.

Prav področji praznih stanovanj in nepremičninskega davka kažeta na zelo pavšalno dojemanje premoženja v Sloveniji. Medtem ko se velike stranke na veliko otepajo obdavčitve presežka nepremičninskega premoženja, se obenem zdi povsem sprejemljiva dražja gradnja hiše nad 250 m2 – ob še enkrat višji stopnji DDV-ja. Podobno kot registracija športnega avta, ki je za 400 € dražja kot registracija običajnega osebnega vozila.

[1] Upoštevajoč trenutne javnomnenjske raziskave.

[2] »Tulpenmanie« na Nizozemskem leta 1637.

 

Od vseh strank, ki so bile o tem povprašane, sta le dve izpostavili svoja potencialna kandidata, in sicer sedanjo ministrico za okolje in prostor Ireno Majcen ter Željka Vogrina.

Glede na slabo odzivnost strank pri tem vprašanju se samo potrjuje dosedanja slaba strokovna zastopanost prostorskega resorja v političnih krogih, kjer stranke med svojimi ne zmorejo najti kompetentne osebe za področje urejanja prostora.

 

Povzetek

Odgovori na anketo so pokazali, da Slovenija potrebuje bolj družbeno odgovorno stanovanjsko politiko, ki bo temeljila na izvedljivi in celoviti viziji, ne pa na parcialnih ukrepih. Če nadaljujemo z dosedanjim političnim leporečjem v smislu »za 10.000 mladih bomo zgradili 5.000 stanovanj« – to pomeni, da se bo program čez deset let ponovil, ko bo ponovno 10.000 mladih potrebovalo 5.000 stanovanj, hkrati pa bo 5.000 upokojencev želelo prodati svoje prevelike hiše, ki jih nihče ne bo želel kupiti. S tako neizdelano prostorsko-stanovanjsko vizijo se klobčič zablod samo še zapleta, zato bi si kot zrela in izobražena družba morali končno resno zastaviti, kakšno prostorsko podobo in stanovanjsko shemo v prihodnosti želimo imeti v Sloveniji, ter se odločiti, ali želimo vse oblike premoženja enakovredno davčno obravnavati in sorazmerno bremeniti. Do takrat pa bo reševanje stanovanjske problematike na sedanji način, s kratkoročnimi ukrepi, zgolj zgodba brez konca.

 

Komentar sta zapisala: Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos

Anketo so pripravili: Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos, Miloš Kosec, Matevž Granda

 

Povezave na odgovore strank:

NSi Nova Slovenija – krščanski demokrati

PS Piratska stranka

SLS Slovenska ljudska stranka

SNS Slovenska nacionalna stranka

SMC Stranka Modernega Centra

SPS Socialistična partija Slovenije

SD Socialni demokrati

*SzPD Solidarnost, za pravično družbo

**SAB Stranka Alenke Bratušek

ZSi Zedinjena Slovenija

AČZS Andrej Čuš in Zeleni Slovenije

DeSUS Demokratična stranka upokojencev Slovenije

Levica Levica

LMŠ Lista Marjana Šarca

NLSS Nova ljudska stranka Slovenije

SDS Slovenska demokratska stranka

 

Opomba: Anketo smo poslali 15.4.20108, ko je bilo prijavljenih 21 strank. Stranke, ki niso na tej listi, se niso odzvale na anketo.

*SzPD je neuradna skrajšava, ki je uporabljena izključno za to anketo in ni v skladu s statutom stranke

**SAB je neuradna skrajšava, ki je uporabljena izključno za to anketo in ni v skladu s statutom stranke

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja