Aprila 2016 se je za fasado stare palače Kvarner v Malem Lošinju odprl težko pričakovani Apoksiomnov muzej – muzej z enim samim eksponatom. Toda kakšnim! Leta 1996 je belgijski potapljač v bližini Lošinja na globini 45 metrov uzrl preraščeno bronasto gmoto, iz katere se je po letih restavriranja in skrbne obnove izvil eden najbolje ohranjenih grških bronastih kipov sploh – Apoksiomen oziroma atlet pri strganju olja s telesa. Po desetih letih muzejske turneje, na kateri je izjemni kip obiskal večino najpomembnejših svetovnih muzejev, je v novozgrajenem muzeju blizu svojega najdišča končno našel svoj stalni dom.

Arhitekta muzeja Idis Turato in Saša Randić sta stavbo zasnovala znotraj obstoječih starih kamnitih zidov palače Kvarner v starem jedru mesteca Mali Lošinj. Zasnova stavbe je izvirna in v času minimalističnih in zadržanih muzejskih objektov skoraj provokativna. Rdeča nit celote je pot obiskovalca skozi devet raznolikih ambientov, scen oziroma kadrov, v katerih je z različnih vidikov predstavljen fenomen Apoksiomen. Že dolgo namreč ne gre le za kip; po Apoksiomnu so poimenovani hotel, pica, gurmanski meni, aromatska terapija, krema, masaža, med, čaj, sladica, rogljiček, majica, maskota in še nešteto drugih produktov. Tudi zato muzej ne predstavlja le zgodovine in umetniškega pomena skulpture, ampak tudi njegov sodobni medijski in komercialni vpliv. Arhitektura pa se od zgodbe ne poskuša distancirati in ji ne ponuja nevtralnega okvira – nasprotno, nebrzdano se pridruži zapeljevanju in fasciniranju ter kot pristranski, a slikovit in očarljiv spremljevalec vodi obiskovalca od scene do scene.

Prvo sceno uvedejo tekoče stopnice, ki obiskovalca iz belo-modrega ambienta vhodne avle popeljejo navzgor k drugi sceni. Ta pomeni vsebinski uvod v zgodbo o Apoksiomnu: iz teme s črno gumo obdanega prostora se svetijo sheme in fotografije, ki razložijo zgodovino in kontekst najdbe kipa ter tehniko njegove restavracije.

Avla s stopnicami: prva scena svojstvene arhitekture

Druga scena: temna soba z osnovnimi informacijami o nastanku in odkritju Apoksiomna

Tretja scena je majhna amfiteatrska dvorana, kjer si ogledamo film o kipu. Pogled pa nam z ekrana tu in tam zaide na stene: te so od stropa do tal oblečene v skoraj nadrealistično tapiserijo iz merino volne s prizori, ki bi bili enako lahko žitna polja in morsko dno.

Mali barviti amfiteater oziroma tretja scena

Po ozkem rdečem stopnišču (četrta scena) vstopimo v peti prizor našega obiska, medijsko sobo. Ta je v celoti posvečena medijskemu fenomenu Apoksiomna z brezštevilnimi časopisnimi izrezki, fotografijami in povezavami do družabnih omrežij, ki jih je navdihnil antični kip. Majhna lina naenkrat odpre pogled navzgor, kjer ga uzremo iz žabje perspektive: košček umetnine, ki ga zagledamo, nam vzbudi pričakovanje, da ga bomo kmalu videli v celoti.

Monokromna četrta scena

Medijska odmevnost eksponata je tema pete scene: medijske sobe

Pred tem pa se moramo še enkrat povzpeti po malem stopnišču (šesti sceni), v celoti odetem v oljkov les. V nišah s temačnim bleskom obarvanega razkošnega materiala lahko raziskujemo enega izmed majhnih detajlov zgodbe, ki pa nam veliko umetnino približa bolj intimno kot mnogi drugi. Predstavljena so semena žit in koščice sadja, ki so jih restavratorji našli v notranjosti kipa. Ogledamo si lahko tudi film o življenju miši, ki si je v atletskem telesu uredila prebivališče enkrat davno v antiki – življenje malega skvoterja so rekonstruirali arheološki forenziki.

Mediteranski svet je vodilni motiv stavbe, najbolj do izraza pa morda pride v šesti sceni, oljčnem stopnišču

Nato pa je, končno, pred nami sedma scena, dramatični vrhunec: atlet, ki si s strganjem olivnega olja čisti utrujeno telo, zamrznjen v gibu in v tisočletjih, ki nas ločijo od njegovega nastanka. Njegov okvir je čista belina, ki zaradi raznobarvnih iluzionističnih ambientov prejšnjih prizorov obenem ni prav nič nevtralna.

Sedma scena predstavlja dramaturški vrhunec obiska in razlog za obstoj muzeja: antični kip v čistini belega volumna

Čakata nas še dramski razplet in razvez: »mestni kalejdoskop« na strehi muzejske zgradbe predstavo čutov, ki je bila vse do tega trenutka prostorsko skrbno izolirana, razširi na panoramo celotnega Malega Lošinja.

Osma scena razveže arhitekturni film s pogledom na strehe Malega Lošinja

Deveta scena je zaključek obiska. Z dvigalom oziroma po črnem stopnišču zapustimo barvito zgodbo in se znajdemo v avli, od koder lahko zakorakamo na kvarnersko sonce ali pa … spet odidemo navzgor. Konec je tu lahko tudi ponovni začetek; navsezadnje je Apoksiomen film, kjer lahko brez obžalovanja pritisnemo na gumb »replay«.

Deveta scena je zaključek obiska: stopnišče vrnitve in študijska soba.

 

Projekt je bil objavljen v 6. številki revije Outsider, junij 2017. Spremlja ga tudi intervju z arhitektom Idisom Turatom. 

 

Arhitektura: Idis Turato in Saša Randić
Notranja oprema in oblikovanje: Idis Turato in sodelavci
Lokacija: Mali Lošinj, Hrvaška

Površina: 800 m2
Natečaj: 2009
Zaključek del: 2016

Investitor: Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške in Občina Mali Lošinj

Fotografije: Bosnić + Dorotić (Maja Bosnić in Ivan Dorotić)

Besedilo: Miloš Kosec

 

Outsider 06

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja