Raziskave javnega mnenja so vse prej kot zanesljiv ali objektivni kazalec splošnega razpoloženja – navsezadnje lahko skoraj za vsako raziskavo poiščemo tudi tako, ki ji z rezultati nasprotuje. Nezanesljivost raziskav in na njih osnovanih napovedi se v zadnjih letih s fiaski ob Brexitu in izvolitvi Trumpa še povečuje. Po drugi strani pa raziskave javnega mnenja posedujejo mik, ki ga težko zanikamo: odgovarjajo nam namreč na vprašanje, kaj si misli povprečni človek: ta nikoli zares obstoječi statistični izum z imenom Marija (najpogostješe ime pri nas), 1,16 otroka in z bruto plačo 1592,15 eur. Po drugi strani pa ima vsak izmed nas in vsi skupaj v tem statističnem povprečju vsaj majhen delež, saj bi bilo povprečje brez naših svojstvenih karakteristik vsaj malce drugačno. Vsak izmed nas je vsaj malo tudi statistična »Marija«.

Zakaj torej ni več raziskav javnega mnenja o arhitekturi? Navsezadnje je arhitektura panoga, ki je od vseh umetnosti daleč najbolj na očeh in udaru javnosti, od javnega mnenja in od specifičnih individualnih nagibov (investitorjev in odločevalcev) pa je njen nadaljnji razvoj bistveno odvisen. Če poznamo precej raziskav o stanovanjski situaciji in nepremičninskem trgu (verjetno zato, ker so takšne teme na prvi pogled bolj primerne za statistično obdelavo), pa specifično arhitekturnih raziskav javnega mnenja razen dobro znanega podatka, da bivanjski ideal še vedno predstavlja individualna hiša z vrtom, skoraj ni. V tujini je nekoliko drugače; pred kratkim je britanska javnost lahko brala o javnem mnenju o arhitekturnih slogih in povezavo s srečo. Da na Otoku že od nekdaj s skepso spremljajo gradnjo hiš v sodobnejših arhitekturnih slogih (pri čemer imajo lahko v mislih tudi trideseta leta dvajsetega stoletja!), ni kakšno veliko presenečenje. Bivanjski ideal onkraj Rokavskega preliva je pač še vedno viktorijanska vrstna hiša. Vendar pa je letošnja raziskava poskusila potegniti neposredne vzporednice med srečo in arhitekturo. Raziskovalci so povezali dejstvi, da so med statistično najsrečnejšimi kraji v Veliki Britaniji mesta z velikim deležem arhitekture iz 18. stoletja.

Brutalistična arhitektura je v zadnjih letih postala visoko zaželjenja med urbano kulturno elito, medtem ko se je v širši britanski javnosti še vedno drži pretežno negativni prizvok. Na sliki: londonski Trellick Tower.

Takšne raziskave nimajo le statističnih, ampak tudi ekonomske posledice. Vrednost londonskih vrstnih hiš, ki so bile zgrajene pred prvo svetovno vojno, je med letoma 1983 in 2013 narasla kar za 465 odstotkov, medtem ko se je vrednost po drugi svetovni vojni zgrajenih hiš v enakem obdobju povečala le za 255 odstotkov. Takšne razlike so več kot dovolj velike, da pritegnejo pozornost investitorjev. Druga raziskava, opravljena na Nizozemskem, je razkrila, da so hiše, grajene v popolnoma tradicionalnih slogih, prodane po kar 15 odstotkov višji ceni od tistih, ki so grajene v sodobnem slogu. Celo hiše, ki vsaj deloma citirajo zgodovinske sloge, gredo v promet po 5 odstotkov višjih cenah.

Eden izmed številnih primerov novih, dobro prodajanih in obenem zaničevanih hiš v “zgodovinskih slogih”. Vir: Des Ewing Architects

Mar to pomeni, da bi arhitekti morali bolj intenzivno graditi v slogih, ki jih sugerirajo javnomnenjske raziskave? Upam, da ne: slepo sledenje javnemu mnenju je ravno zaradi njegove statistične, torej nespecifične kvalitete, problematična pot, ki slej ko prej ustvari sistem povratne zanke, »feedback loop«. So pa raziskave uporabne na drugačen način: kot osnova analizi, kje in zakaj so razhajanja med stroko in javnostjo največja. To bi moralo biti poglobljeno polje premisleka za celotno arhitekturno javnost. Leta 1987 je psiholog David Halpern med študenti izvedel raziskavo o vrednotenju arhitekturne lepote. Medtem ko se je izkazalo, da je imela večina študentov skoraj identični okus, pa se je pri študentih arhitekture izkazal povsem nasproten vzorec: tiste stavbe, ki so bile najbolj všeč večini ostalim študentov, so bile najmanj po okusu arhitekturnih študentov in obratno. Še več, nasprotje med obema skupinama se je s časom trajanja študija samo še povečevalo. Takšen statistični vzorec lahko večina izmed nas potrdi iz vsakdanjih izkušenj, pa kljub temu ne postane predmet debate in premišljevanja znotraj arhitekturne stroke. Seveda ne toliko kot merilo, kaj bi morali graditi, pač pa  kot merilo, kje je komunikacija med stroko in javnostjo nezadostna . Morda pa bi morali za začetek izvesti resno raziskavo javnega mnenja?

Miloš Kosec

 

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja