BENEČANKA – BELA ALI RDEČA?

od • maj 3, 2016 • Dediščina, Razmislek2 komentarja3441

Pretekli teden je v medijih zaokrožila informacija, da bo Benečanka spremenila barvo iz rdeče v belo. Pa ne gre za politično konverzijo kake stare beneške gospe iz levice na desnico, temveč za konservatorsko odločitev, da se fasada poznogotske vogalne stavbe na Tartinijevem trgu v Piranu, ljubkovalno imenovane Benečanka, ob aktualni prenovi iz značilne temno rdeče prebarva v opečnato belo. Mala stanovanjska zgradba, ki jo poleg izrazite barve zaznamujejo tudi skrbno izdelani in v Piranu redko ohranjeni gotski stavbni detajli po beneškem vzoru, je že dolgo ena izmed obveznih sestavin turističnih razglednic. Poleg Tartinijevega kipa je verjetno najbolj znana sestavina tega najlepšega urbanega ambienta na naši obali. Zato odločitev o spremembi barve ni izzvenela le v eni izmed obrobnih novičk v strokovnem časopisju, ampak se je v relativno hitrem času iz lokalnih govoric razširila na internetne forume in nato še na ostale medije.

Piran_(13891637632)

V čem je problem? Novi najemnik Benečanke je ob njeni preureditvi začel s celostno prenovo, ki zaradi dejstva, da je Benečanka zavarovana enota kulturne dediščine, nujno vključuje sodelovanje strokovnjakov iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Sondiranje fasadnih slojev je razkrilo, da je bila izvorna barva stare lepotice vse kaj drugega kot rdeča. Očitno je bilo Pirančanom v 15. stoletju dovolj dopadljivo razkošno klesano stavbno okrasje, zato so jo izvorno ometali v standardnem belem, rahlo rumenkasto navdahnjenem tonu. Hiša je pretežno svetla ostala dolgo časa – pravzaprav kar veliko večino svojega obstoja. Tudi zgodnje črno-bele razglednice Pirana, na katerih seveda natančnega odtenka barve ni mogoče razločiti, izkazujejo relativno svetlo fasado, podobno sosednjim hišam. Temno rdeča barva je po zaenkrat preverjenih podatkih rezultat prenove kmalu po drugi svetovni vojni.

670x420_Delo_Foto-20160421102413-89745900

Tako se nam nekaj, kar smo vse življenje sprejemali kot samoumevno (in zato avtentično) naenkrat, vsaj v merilu življenja neke arhitekture, izkaže za nedaven, tako rekoč včerajšnji pojav. Iz današnjega stališča je bila radikalna sprememba barve fasade zaščitene in v javni zavesti tako zelo prisotne zgradbe v petdesetih letih seveda nespremenljiva. Barvanje v intenzivno rdečo naj sicer ne bi imelo kakšnih banalnih ideoloških razlogov, kot bi morda kdo (pre)hitro pomislil, ampak naj bi izhajalo iz želje po približevanju duha beneške gotke in njenih intenzivnih barvnih fasad. Šlo je za grob poseg v zunanjo podobo, ki ne načenja le bolj ali manj abstraktne »integritete stavbe«, ampak tudi zelo konkretno podobo zgradbe v javni, kolektivni zavesti, ki poleg spremembe barvnega tona vključuje še popolno izničenje fizične in mentalne patine, ki stavbo nenazadnje povezuje z zgodovino kraja in njenih prebivalcev. Vendar pa, ali ne bi bilo barvanje v »izvorno« barvo po več kot sedmih desetletjih podobno sporno?

Venezianisches_Haus_Piran

Strokovnjaki so pri vztrajanju na restituciji izvorne (oziroma domnevno izvorne) podobe zunanjosti pravzaprav morali ponoviti postopek iz petdesetih – zavestno so se odločili, da se sodobna merila o primernosti zunanjega izgleda ne ujemajo z dejanskim izgledom. Izvorna gotska stavba je bila rumenkasto bela – zato bi morala dosledna prenova, če raziskave omogočajo pridobitev zanesljivih izsledkov, obnoviti izvorno stanje. Tako rekoč vrnitev na točko nič. Avtentična zgradba, kakršna je bila v 15. stoletju. Kar seveda pomeni, da je izvorno stanje s stališča odgovornih za varstvo dediščine neprimerno pomembnejše kot vse, kar je sledilo. Skupaj s tistimi sedmimi desetletji rdeče barve, ki jih v sebi nosijo Pirančani, obiskovalci iz vse Slovenije in vedno večje število tujih turistov. Če je izvorna podoba arhitekture samoumevno pomembnejša od vsega, kar je sledilo (in nujno načenjalo »integriteto« izvorne forme), bi morda morali tudi prebrusiti ali pa kar zamenjati kamnite stavbne detajle, ki jih je zob časa že dodobra izlizal in zabrisal. Ali pa rekonstruirati beneška stekla na oknih? Takšnega brezkompromisnega stališče ni možno smiselno omejiti, dokler pred nami ne stoji replika izvirnika – ki ravno zato na sebi nima nič več izvirnega. Še pomembneje pa je, da na simbolni ravni predpostavlja zanikanje trajanja arhitekture – vseh stoletij, v katerih se je navzela svoje okolice in na to okolico obenem vplivala, stoletja, v katerih se je nedeljivo povezala z javno podobo Pirana. Del teh stoletij je tudi zadnjih sedem desetletijrdeče fasade  – ravno tistih let, ki so še vedno v živem, neposredovanem in spontanem javnem spominu.

lasa pur dir

Polemike bodo kmalu končane – odločitev o barvi naj bi padla v naslednjih dneh. Hiša bo tako ali drugače še naprej krasila vogal Tartinijevega trga in z napisom na fasadi odgovarjala takim in drugačnim kritikom. Izklesani relief na glavni fasadi namreč veli »Lasa pur dir«: »Pusti, naj govorijo!«

Miloš Kosec

Sorodne vsebine

2 Responses to BENEČANKA – BELA ALI RDEČA?

  1. matilda pravi:

    in krasna je.

  2. matilda pravi:

    krasna bo.

Komentarji