BENEŠKI BIENALE 2016: O KATERIH FRONTAH GOVORIMO?

od • maj 29, 2016 • Dogodki, Razmislek3 komentarji2253

Kot smo že večkrat poročali, letošnji Arhitekturni bienale v Benetkah preveva želja po komunikaciji z ljudmi izven hermetičnega kroga arhitektov. »Najbolj politični Bienale do sedaj« želi postati ne le teoretski in kritični pretres družbene in arhitekturne sodobnosti, ampak tudi izložba praks, ki kažejo, da so spremembe možne tukaj in zdaj. Dokaz, da obstajajo kritične in obenem produktivne prakse, ki na svoje okolje blagodejno vplivajo in z majhnimi koraki namesto z velikimi teorijami izboljšujejo bivanjsko okolje slehernikov. Direktor Bienala Paolo Baratta in glavni kustos Alejandro Aravena sta pred odprtjem Arzenala in Giardinov, vrtov z nacionalnimi paviljoni, na tiskovni konferenci orisala strategije in cilje letošnjega »Poročanja s fronte«.

1

Baratta se je uvodoma zahvalil Araveni za konceptualno jasnost, zaradi katere vsaj letos ni prihajalo do napačnih razumevanj namena Bienala, povzetega v želji po »ponovnem odkritju razmerja med arhitekturo in civilno družbo«. Bienale torej manj kot arhitekturni dogodek za arhitekte in bolj kot katalizator idej in praks med arhitekti, odločevalci in uporabniki. Aravena je dodal, da je bila vodilna želja konceptualna jasnost brez poenostavljanja, zaradi katere bi lahko prišlo do nesporazumov. Še posebej pa je opozoril, da cilja Bienala ne gre razumeti humanitarno: kot karitativne arhitekture ali kot vračanja abstraktnega dolga družbi, pač pa kot nabor uspešnih praks z dolgoročnim družbenim učinkom. S tem se lahko seveda le strinjamo – arhitekturna dobrodelnost je vse prepogosto samo nov obraz starih kolonialnih vzorcev oziroma trgovina z dobrimi nameni, v kateri se njenim pobudnikom izplačajo le moralne dividende, realnih učinkov pa je bolj malo. Pragmatizem je torej v Benetkah geslo dneva: Aravena je poudaril, da ne gre za spektakelski, arhitekturno inertni in samovšečni Bienale, ampak za hoteno pragmatični, realistični nabor strategij malih korakov z učinki tu in zdaj. Skupaj z novinarskimi vprašanji je naraščala tudi smelost odgovorov, ki je morda dosegla vrhunec v osvežilno prostodušni izjavi, da moramo »pravega sovražnika kvalitetne arhitekture iskati v pehanju za dobičkom: korporativna arhitektura je glavna nevarnost, privatni profit pa tisti dejavnik, ki naša mesta spreminja v povprečne in banalne, nevesele kraje.« Izjava, ki je požela spontani aplavz, je bila torej primerno bojevit uvod v najpomembnejši svetovni arhitekturni dogodek.

2

Tudi zaradi vseh visokoletečih besed je bil obisk osrednje razstave v Arzenalu razočaranje. Hoja čez dvorane, kjer uveljavljeni, pa tudi manj znani arhitekti in arhitekturne skupine pod Araveninim kuratorskim vodstvom poročajo z različnih front širom po svetu, se je zdela kot déjà vu nekih starejših Bienalov – tistih, za katere smo mislili, da so že pozabljeni in da se ne bodo več vrnili. Kombinacija fascinantnih vizualnih učinkov (vstopna instalacija zvitih jeklenih profilov, visečih s stropa, ki jim sledijo še mnoge druge vizualno in čutno stimulativne predstave) in klasično koncipiranega arhitekturnega razstavišča z maketami in plakati prizemljijo obiskovalca, ki ga je ob smelih napovedih morda nekoliko zaneslo. Znašel se je v napol senzoričnem gledališču čutov, napol v povprečnem razstavišču projektov, kjer so »pragmatizem«, »aktivizem« in »radikalnost« večkrat le ornamentalne besede spremljajočih tekstov kot pa realna vsebina samih projektov.

7

V izogib nesporazumom je treba poudariti, da so tu in tam predstavljeni tudi zanimivi, mnogokrat celo zelo zanimivi projekti, vendar pa si v celostnem pregledu ne moremo kaj, da ne bi prepoznali ravno delnega triumfa še malo prej kritizirane »korporativne« arhitekture. Ta v dvoranah Arzenala se od kakšne druge razlikuje v retoriki (angažiranost kot ornament!), v principih delovanja pa ne prav dosti. Veliko je tudi poskusov nekakšne nove vernakularne arhitekture oziroma, bolje rečeno, od spodaj navzgor koncipirane gradnje: hvalevredna ideja, ki pa se v realizaciji (vsaj na razstavišču) nevarno približuje nekakšnemu postmodernemu folklorizmu.

4

Tako kot vsako leto je krovna razstava razdeljena na Arzenal in obsežni italijanski paviljon v Giardinih; priznati je treba, da drugo prizorišče do neke mere popravi razočaranje Arzenala. Deloma gotovo zaradi pluralnosti razstavljenih projektov in konceptov, ki je, tako kot vsako leto, deloma pogojena že z razpoložljivim prostorom. Med bolj relevantnimi je soba, posvečena forenzični arhitekturi (o tej smo na spletni strani Outsider pred časom že pisali).

P1120605

Pred nami je strop ravnokar predrl raketni izstrelek: v času zamrznjene trajektorije šrapnelov in predstavljene arhitekturne metode, s katerimi lahko rekonstruiramo smrtonosni dogodek, nam naenkrat predočijo ogromno družbeno relevantnost arhitekture tu in zdaj. Metoda forenzične arhitekture je navsezadnje postala pomembno dokazno gradivo na sodiščih, ki preganjajo vojne zločine. Zanimivih prispevkov je še več, vendar jim prevladujoč razstavljeni material ne pusti do besede v takšni meri, kot bi si zaslužili.

5

Letos so nacionalni paviljoni, na splošno rečeno, bolj zanimivi kot osrednja razstava. Seveda ne vsi, vendar pa je med njimi dovolj intrigantnih, ki sprožajo vsaj nekatera vprašanja, ki so v osrednji razstavi ostala neizgovorjena ali pa vsaj prekrita z debelo preprogo festivala čutov in »slikovite folklore«. O slovenskem paviljonu smo že pisali, o nekaterih drugih pa še bomo v prihodnjih dneh.

6

Z Bienali je problem: pred dvema letoma smo se pritoževali o inertni in pretirano teoretsko zasukani Koolhaasovi postavitvi, letos pa kritike že letijo na Aravenino »radikalno« razstavo. Vsebinskim kritikam so se že pridružile tudi nekatere druge, ki v samodeklariranem angažmaju prepoznavajo obraze dobrega starega establišmenta. Letos je ravno dimenzija radikalnosti in razlike od preteklih (predvsem že od skoraj pozabljenih) bienalov problematična, neizkoriščena snov. Pragmatizem, kot se kaže na Bienalu, je pragmatizem arhitekturne pisarne in arhitekturnega posla, ne pa pragmatizem nagovora odločevalcev in uporabnikov, k čemer naj bi stremel. Zares osvežujoče bi bilo hoditi po razstavi, ki je orientirana k širši publiki, »kjer se arhitektura spusti iz svojega slonokoščenega stolpa,« kot je dejal Baratta. Letos ostaja na žalost trdno za slonokoščenimi okopi.

P1120607

Neuspeh razstave je (vsaj po mnenju pisca) tudi glavni razlog za obisk Bienala: priložnost, da tudi sami analiziramo svoje čutno navdušenje nad razstavljenim in nato primerjamo videno z na začetku tako jasno artikuliranimi željami. Priložnost za samokritiko, ne samo za kritiko avtorjev! Predvsem pa priložnost za vprašanje: Kaj je torej glavna zagata angažirane in samodeklarirano progresivne arhitekture? Je problem sama zasnova in format Bienala, ki že vnaprej omogočata neodvisno in radikalno, obenem pa pragmatično arhitekturno držo? Ali je problem še širši, inherentno arhitekturni? Strah, da se radikalnost in progresivnost nista zmožna kazati drugače kot le retorična ornamenta arhitekturnih projektov, ostaja – čeprav ga nekatere nacionalne postavitve relativizirajo ali pa celo zanikujejo.

Zatorej: vsi v Benetke! Bienale zares ne ponuja mnogo odgovorov, zato pa (čeprav morda nehote) postavlja prava vprašanja. Vprašanja, na katera moramo znova in znova odgovarjati – ravno zato, ker nam očitno znova in znova spodleti.

 

Miloš Kosec

Sorodne vsebine

3 Responses to BENEŠKI BIENALE 2016: O KATERIH FRONTAH GOVORIMO?

  1. […] ali vsaj socialno aktivnega ustvarjalca (karkoli si o uspešnosti njegovih družbenih gest pač mislimo) letos ugotovimo odvrnitev od »političnega«, angažiranega arhitekta. Nagrada zato morda […]

  2. matbrd pravi:

    Nisem še bil na bienalu, ampak glede na dostopne informacije, so glavni problem bienalov bolj razstavljalci, ki ne razumejo teme kot pa kaj drugega – vsaj tako je bilo na prejšnjem. Očitki, da je bil bienale leta 2014 teoretski so zgrešene, ker je Koolhaas, predvsem z Elementi, kritiziral aktualno stanje v arhitekturi, ki je zreducirano na brezpredmetne standarde in se trudi distancirati človeka od senzorike prostora – najboljši primer je konstantno mehansko zapiranje okna, ki dokazuje vzdržljivost produkta, medtem ko so izgled, pojavnost na fasadi in uporabniška izkušnja gladko pozabljeni. Podobna zgodba je z drugimi elementi. Recimo kontrast med umetelnim stropom s freskami in sodobnim inštalacijskim kaosom, ki je zakrit z Armstrong-om.

    Aravena, morda naključno, morda ne, podaja najboljši odgovor na Koolhaasovo kritiko. Tema ni politična, saj je sama arhitektura že politična, ampak se bolj važe na bistvu arhitekture kot neutilitarne panoge. Kdo to dejansko razume, je drugo vprašanje, saj ne moremo govoriti o begu od korporativne arhitekture, ker ta sploh ne obstaja. Če bi, bi imeli arhitekti bančne račune v davčnih oazah, pa jih nimajo. Profit je na strani ‘developerjev’ oz. investitorjev, arhitekt pa je ponižen obrtnik, ki izpolnjuje ukaze. Fronta oz. želja po ‘arhitekturi za ljudi’ se po moje navezuje na dobrobit, ki ga lahko ustvarijo arhitekti za ljudi in s tem se tudi osamosvajajo oklepov kapitalizma. Seveda pa to ni dobrodelnost, kot je že parkrat povedal Aravena, ampak družbena odgovornost.

    • Miloš Kosec pravi:

      Če razstavljalci ne razumejo teme bienala, je to po mojem vsaj deloma, če ne že kar izključna odgovornost kustosa (v kolikor seveda govorimo o osrednji razstavi, nacionalni paviljoni so druga stvar); zakaj bi bila razstava sicer sploh kurirana, če ne zato, da z vzpostavitvijo koherentne naracije ustvari sintezo, večjo od seštevka sestavnih delov? Alternativa tega je prostotržni arhitekturni sejem, kjer vsak predstavi, kar želi – kolikor vem, pa Bienale (vsaj na papirju) to noče biti …
      Korporativna arhitektura je seveda realnost kljub temu, da arhitekti niso (nujno) glavni udeleženci na profitu – definira jo pristanek na pravila igre globalnega neoliberalizma ne glede na to, ali je plačilo milijonsko ali pa samo mezda, ki komaj zadošča za preživetje … Vloga “ponižnega obrtnika” perpetuira realnost na enak način kot starchitect …

      Miloš

Komentarji