BENEŠKI BIENALE 2016: POLJSKI PAVILJON ALI PRVA FRONTA

od • maj 30, 2016 • DogodkiKomentarji (0)1207

Eden bolj prepričljivih nacionalnih paviljonov letošnjega Arhitekturnega bienala v Benetkah je Poljski paviljon. Verjetno je uspeh kombinacija močne in obenem preprosto artikulirane ideje. Paviljon se namreč posveča temu, kar imenuje »prva fronta arhitekture«: gradbišču. Poljski gradbiščni delavci so v mnogih evropskih državah že dolgo pojem poceni in učinkovite delovne sile (podobno, kot bi pri nas na primer rekli za Bošnjake).

1

Tema je zato nacionalno relevantna, obenem pa implicitni in pozivi znanih arhitektov k »vrnitvi k ročnemu delu« in poskusi romantiziranja fizičnega dela kar kličejo h kritiki in poglobljenem premisleku, kaj to zares pomeni za zdravje in kakovost življenja ljudi, ki zgradbe z močjo svojih rok in mehanizacije prestavijo iz računalniškega ekrana na naše ulice. Mimogrede, o sodobnem umiku vidne prisotnosti delavcev z zidov naših zgradb po tem, ko so enkrat končane, smo na spletnih straneh Outsider že pisali.

4

Premisa je preprosta: danes je vse bolj popularno kupovati produkte »pravične trgovine« (fair trade) – kava, sladkor, obleke, za katere proizvajajo surovine mali svobodni proizvajalci iz tretjega sveta, ne da bi se v verigo umešale velike korporacije in lokalni veleposestniki ter pobrali ves dobiček. Poljaki se sprašujejo, kako bi izgledalo »pravično gradbišče«. Podobna problematika se v arhitekturnem diskurzu občasno že pojavlja, spomnimo se samo na odgovor nedavno umrle Zahe Hadid, ki je leta 2014 na vprašanje o smrti več kot osemsto delavcev v Katarju, kjer je zasnovala stadion, odgovorila: »Nič nimam z delavci. To je problem, ki ga mora rešiti vlada.«

3

Paviljon je sestavljen iz dveh prostorov. Prvega v celoti napolnjuje jekleno ogrodje gradbenih odrov – med odprtinami spremljamo video projekcije gradbenih delavcev, ki nam pripovedujejo o različnih aspektih gradbiščne realnosti. Ne le nevarnosti in kritika, govora je tudi o anekdotah ter, nenazadnje, o ponosu, ki mnoge preveva ob končanju mogočnih zgradb. Druga soba je prostor »sinteze«: poskus analize, kako bi izgledalo »pravično gradbišče« – kar je kot nastavek neke že dolgo potrebne debate več kot dobrodošel, četudi morda še ne najbolj poglobljen prispevek. Vendar je soba še nezaključena in se bo s komentarji obiskovalcev (upamo pa tudi, da še s kakšno javno debato) polnila do zaključka Bienala.

Miloš Kosec

 

Sorodne vsebine

Komentarji