Plečnikovo leto je za nami. Bogo Zupančič ga je med drugim posvetil raziskavi o Plečnikovih študentih, ki so delali v pariškem ateljeju pri Le Corbusieru. Rezultat je obsežna knjiga, ki razkriva zanimive zgodbe mladih arhitektov iz pred stoletja, ki so zapustili milje ljubljanskega mojstra in skušali ujeti vodilni tok moderne arhitekture.

Leta 2007 ste v galeriji Vžigalica pripravili razstavo Plečnikovi študenti pri Le Corbusieru. Pred kratkim ste izdali knjigo, ki razširi in zaključi to raziskavo. Kaj vse ste v teh 11 letih dela dognali in odkrili?

Vsako leto nekaj malega. Sedem vzporednih zgodb slovenskih arhitektov iz razstave leta 2007 sem razširil na dvajset in vse skupaj prepletel znotraj slovenskega, pariškega in jugoslovanskega arhitekturnega dogajanja. Po končani razstavi v galeriji Vžigalica sem se v muzeju s tematiko ukvarjal bolj posredno, več pa v prostem času. Šele na koncu, v Plečnikovem letu 2017, je tema postala del uradnega programa muzeja, ko sem knjigo tudi končal. Znanje o tem obdobju, času in arhitektih sem vseskozi poglabljal na podlagi novih virov, podatkov, stikov s sorodniki, pa tudi z branjem literature. Nova dejstva so vedno osnova za vrednotenje arhitektov in njihovih del. Odkritij in dognanj je več, naj omenim samo nekatera, kot so originalna skica Le Corbusiera iz arhiva Dušana Grabrijana, katere motiv je plesalka Josephine Baker, natečajni načrt bolnišnice pod Rožnikom iz leta 1936, delo arhitekta Milana Severja, potrdilo arhitekta Ferija Novaka o delu v ateljeju iz leta 1938, Ravnikarjevi nedatirani načrti reprezentativnih stavb takoj po vojni pa urbanistična skica za Novo Gorico iz leta 1947, delo arhitekta Marka Župančiča, zgodba o ameriškem arhitektu slovenskih korenin Araldu A. Cossutti (Harold Košuta), ki je leta 1949 delal v ateljeju, vendar je tam zaveden kot italijanski državljan, dokument o ustanovitvi ljubljanske skupine CIAM Junior in vloga Vladimirja Braca Mušiča pri tem, Ravnikarjev načrt jugoslovanskega študentskega doma v Parizu iz leta 1957, za konec pa lahko dodam še to, da je bila prva arhitekturna šola v Ljubljani, sicer kratkega trajanja, na Ecole Centrale v času Ilirskih provinc.

Skupnih točk med Le Corbusierjem in Plečnikom je več, kot bi si na prvi pogled mislili. Če je imel Le Corbusier odločilen vpliv v 20. in 30. letih, je Plečnikov vpliv v svetovnem merilu prišel do izraza kot kritika moderne na pragu postmodernizma. Kaj sta menila en o drugem?

Drug za drugega sta nedvomno slišala. Kot karizmatični osebnosti sta dobro vedela, kaj hočeta v arhitekturi, oba sta bila strastna iskalca novega, vendar iz različnih izhodišč. Prvi je bil znotraj industrijske modernizacije družbe usmerjen v prihodnost, drugi znotraj obrtne produkcije in klasične arhitekture pa v iskanje bolj humane arhitekture prijetne na pogled … Plečnik je po pričevanju študentov Le Corbusierovo arhitekturo odklanjal, češ da je preveč tehnicistična, brez duše in srca, po drugi strani pa je Le Corbusier nedvomno cenil risarsko kulturo Plečnikove šole. Zdi se, da je bil do njega nekoliko porogljiv. Podatkov o tem ni ravno veliko! V Plečnikovi knjižnici je menda nekaj Le Corbusierjevih knjig, v Fondation Le Corbusier v Parizu pa prav nobene Plečnikove! S krizo modernizma se je Plečnikov pristop do arhitekture na koncu izkazal kot boljši, bolj human.

Marjan Tepina in Le Corbusier, Pariz, 1939, iz arhitekturne zbirke MAO, arhiv arhitekta Marjana Tepine

Knjiga predstavlja mlade arhitekte, ki so se šolali pri Plečniku in izpopolnjevali pri Le Corbusieru. Ali ste odkrili kakšen skupen motiv, ki je privlačil mlade arhitekte na pot v Pariz?

V Pariz v Le Corbusierjev atelje so odšli gotovo najbolj drzni Plečnikovi v modernizem usmerjeni študenti iz nekoliko premožnejših družin. Plečnikovo poučevanja klasičnih principov arhitekture in njegov v preteklost zazrti pogledi na svet, in to v času modernizacije družbe, v obdobju šole Bauhaus, kongresov CIAM idr., jih nista potešila. Večini je bilo skupno, da so znali francosko, se zanimali za francosko kulturo, imeli štipendije francoske vlade, komunikacijski kanal pa je potekal preko Sarajeva oz. arhitekturne naveze Neidhardt-Grabrijan. Priporočila jim je pisal Plečnik, kar kaže na njegovo širino! Privlačila jih ni samo moderna arhitektura, ampak tudi življenje v velemestu, svetovne razstave, obiski galerij, knjižnice, gledališče … nenazadnje tudi kavarniško življenje, če so si vse to seveda lahko privoščili.

Tovarna piškotov Pauer v Šiški, Ljubljana, 1932, iz fototeke Narodnega muzeja Slovenije

Glavni objekt – klinika, Ljubljana, 1936, perspektivna risba objektov v prostoru; tisk; 8 x 11,5 cm; sign. in dat.: MS/36 (Milan Sever), iz članka Milan SEVER, K vprašanju nove bolnišnice, Ljubljana: Sodobnost, 1936, str. 527–531

Fotografija perspektivne risbe umestitve objektov za Dom onemoglih na Bokalcah (drugonagrajeni natečajni predlog arhitekta Edvarda Ravnikarja), Ljubljana, 1940, iz arhiva arhitekta Milana Severja

Pariz je v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja predstavljal žarišče moderne arhitekture. Je v tem času še katero drugo svetovno mesto privabljalo toliko arhitektov?

Pariz je bil v dvajsetih in tridesetih več kot samo kulturna metropola sveta. V Parizu srečamo tako slikarja Guernice Pabla Picassa kot našega Vena Pilona, plesalko Ruth Vavpotič in razvpito Josephine Baker pa tudi komuniste, kot so bili Josip Broz Tito, Prežihov Voranc, Boris Kidrič in Vito Kraigher. Za bodoče arhitekte iz bogatih ljubljanskih družin je bila glede študija zanimiva še Praga, kjer je študij končal Vladimir Šubic, tudi Dunaj, kjer so študirali Spinčič, Mesar, Costaperaria, Novak, Sivec in drugi. Vse več Vurnikovih študentov pa se je po končanem študiju zaradi dobrih Vurnikovih povezav odločilo za izpopolnjevanje v Berlinu. O tej temi pa takoj po drugi svetovni vojni ni bilo priporočljivo kaj dosti govoriti. V Berlinu so se izpopolnjevali na TVŠ Vurnikovci Robert Tepež, Franc Hronek in Saša Sedlar, na specializaciji je bil tudi parkovni dendrolog Ciril Jeglič. Arhitekt Božidar Čulk pa je študiral arhitekturo pri prof. Hansu Poezigu in Heinrichu Tessenowu, kar pri nas nihče ne ve.

Dvajseta leta prejšnjega stoletja so prelomna za arhitekturo. Lahko vzporednice iščemo v današnjem času?

Da in ne, saj je čas padca berlinskega zidu in tranzicije mimo. Takoj po vojnah ali družbenih spremembah nastopi čas optimizma, iskanj, vojaške tehnologije pa se transformirajo v civilne. Po prvi svetovni vojni je prišlo tudi do prestrukturiranja držav in politične moči v evropskem prostoru. Z oktobrsko revolucijo leta 1917 so bile v zraku velike družbene spremembe v Nemčiji in širše, nasprotniki le-teh predvsem korporacije, ki so financirale naslednjo vojno, so z nacionalizmi zapeljale človeštvo v smer velike klavnice. V času hladne vojne, vse do padca berlinskega zidu je kapitalizem kazal humani obraz, danes ga čedalje manj. Naš mali globalni svet postaja vse bolj degradiran, socialno razslojen in digitalno-telekomunikacijsko tehnološko umeten, kar vse bi lahko bilo povsem drugače. Navkljub tako skokovitem razvoju različnih tehnologij trenutno ne prepoznam niti družbenih gibanj niti arhitekturnih poskusov, ki bi v času klimatskih sprememb želela ali mogla izboljšati podobo sveta, vzpostaviti socialno pravičnost in upočasniti številne nesmiselne aktivnosti! Gospodarska rast ostaja še vedno sinonim za napredek. Manj bi moralo biti bolje.

Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo ali krajše FSPN v Ljubljani je zasnoval leta 1960 arhitekt Hrvoje Brnčić. V tranzicijskem obdobju so stavbo porušili in zgradili novo, iz kataloga arhitekturnega biroja Slovenija projekt, Ljubljana: Slovenija projekt, 1970

Fotografija perspektivne risbe umestitve objektov za Dom onemoglih na Bokalcah (drugonagrajeni natečajni predlog arhitekta Edvarda Ravnikarja), Ljubljana, 1940, iz arhiva arhitekta Milana Severja

Razstava Le Corbusier v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1953, iz arhiva arhitekta Edvarda Ravnikarja

Knjiga je razdeljena na tri dele. Prvi raziskuje Plečnikove študente pri Le Corbusieru, drugi druge slovenske arhitekte in gradbenike povezane z zgodbo v Parizu v prvem delu, in tretji hrvaške ter srbske arhitekte pri Le Corbusieru. Kakšen je sklep knjige? Do kakšnih ugotovitev pridete?

Jugoslovanskih arhitektov je bilo ob Švicarjih in Francozih v ateljeju največ, torej 17, od tega slovenskih 10, od tega Plečnikovih kar 7. Ne samo Le Corbusier, ampak tudi arhitekta Auguste Perret in Juraj Neidhardt sta hvalila Plečnikovo šolo, ker so bili Plečnikovi študenti prav vsi izjemni, iznajdljivi in hitri risarji. O kakšnem zamudništvu na Slovenskem glede sprejemanja modernističnih idej v tem slučaju ni govora, Le Corbusierova načela so hitro sprejeli, jih osvojili in se kmalu od njih odvrnili, kar velja predvsem za Ravnikarja in njegov vplivni krog. Pred drugo svetovno vojno so se uveljavili kot natečajna generacija, po njej pa še bolj z izvedbami. S stiki, ki so jih navezali v ateljeju, so bili bolj vpeti v mednarodno arhitekturno dogajanje, kar jim je v karieri koristilo. Glede vloge arhitekta v sodobni družbi so se naslonili na Le Corbusierjev zgled, saj so o arhitekturi pisali, predavali in aktivno strokovno-društveno delovali, kar ni bila Plečnikova odlika, saj je raje deloval iz ozadja. Glede na to, da je bilo toliko Slovencev v ateljeju bi upravičeno pričakovali več ohranjene dobre funkcionalistične arhitekture, pa ni tako.

Plečnikovi študenti so bili nekoliko drugačni od večine v modernizem usmerjenih arhitektov, saj so ideje sprejemali z intelektualnim dvomom in kritično distanco, niso tako lahkotno kopirali kot denimo hrvaški arhitekti. Nova moderna mesta, kot so denimo Nova Gorica, Novi Zagreb in Novi Beograd so se iz blokovnega naselja v zelenju, parku spremenila v neskončna parkirišča, kar pa ni to, za kar so se zavzemali načrtovalci. Ravnikarjev krog arhitektov sem prepoznal kot najmočnejše žarišče sodobne arhitekture v Jugoslaviji. In če seštejemo vpliv in pomen tako Plečnika kot Ravnikarja lahko trdimo, da je bila slovenska arhitektura v 20. stoletju v Jugoslaviji najizrazitejša. Pa to vedo v svetu?

Prospekt centra (študija), Nova Gorica, 1947. Perspektivna risba prospekta Nove Gorice; svinčnik in tuš; prosojni papir; 36 x 104 cm; b. sign., dat.: 17. okt. 47, iz arhiva arhitekta Janeza Koželja

Perspektivna risba reprezentativne stavbe na poudarjeni, vendar neznani lokaciji; svinčnik in tuš; prosojni papir; 23,7 x 31,7 cm; b. sign. in b. dat. Risba arhitekta Edvarda Ravnikarja je zelo verjetno iz obdobja takoj po drugi svetovni vojni, ko se je razmišljalo o gradnji skupščine LRS in drugih reprezentativnih objektov. Iz arhiva arhitekta Edvarda Ravnikarja

Paviljon patofiziološkega inštituta Medicinske fakultete v Ljubljani, na katerega je bil avtor zelo ponosen, danes ne obstaja več (1961), iz arhiva arhitekta Marka Župančiča

Fotografija makete devetkrake stolpnice, ki je verjetno nastala kot Neidhardtov natečajni predlog za urbanistično ureditev Zagreba leta 1935, iz arhiva arhitekta Milana Severja

Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju
Bogo Zupančič
Založba: KUD Polis, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2017
trda vezava, 232 str. 
Mere: 31,5X24, 1470 g
ISBN: 978-961-6669-47-4

Foto: Arhiv MAO

Pripravil: Matevž Granda

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja