Severna Črna Gora je divja in gorata pokrajina, ki jo prepredajo globoki kanjoni hudourniških rek. V tem kamnitem okolju so se odvijale mnoge epizode stoletnih bojev proti tujim osvajalcem. Tudi med drugo svetovno vojno; povojna oblast je zato v srcu goratega severa, v Kolašinu, leta 1976 postavila Spomen dom, spominski in obenem prireditveno-upravni center te majhne, a turistično pomembne občine, nekakšne črnogorske Kranjske Gore. Arhitekt stavbe je bil na zveznem jugoslovanskem natečaju 1970. leta izbrani Marko Mušič, takrat star komaj 29 let. Objekt je že kmalu postal ikonični primer poznomodernističnega ekspresionizma, ki se v notranjosti že spogleduje s postmodernizmom, kamor bo Mušič povsem zakorakal že v obdobju nekaj let. Spomen dom v Kolašinu še ohranja povsem racionalno modernistično dualno tlorisno zasnovo pisarniškega in prireditvenega dela. Tretja dimenzija pa iz racionalnega tlorisa vzdigne fantastični splet razgibanih betonskih kap, ki vzbujajo asociacije na kamnite hribe okolice, na ljudsko arhitekturo gorate pokrajine, ali pa na kaj tretjega, saj s svojim abstraktnim jezikom ne kažejo neposredno, ampak ustvarjajo svoj geometrijski in simbolni svet.

DSC02049

DSC02050
Stavba je z izginotjem države, za katero je bila projektirana, izgubila simbolno, deloma pa tudi programsko vsebino, zato že vrsto let počasi propada. Današnje stanje Spomen doma se kar samo ponuja za alegorijo stanja prostora nekdanje Jugoslavije: stavba je naseljena le še v svojem upravnem traktu, kjer v zamakajočih in nevzdrževanih pisarnah vztrajajo oddelki občinske uprave. Malo dvorano pod mogočnim skulpturalnim svetlobnikom zaseda lokalni odbor nacionalistične stranke, ki je za svojo rabo močno predimenzionirano poznomodernistično notranjost udomačila z dvoglavim orlom in kuhalnikom za turško kavo. Dvorana za slavnosti je zaklenjena. V vratarski lopi se drenjajo tri ali štiri osebe, vendar ključev kljub temu ni mogoče najti. Šele dolgotrajno vztrajanje in posredovanje odpre vrata glavnega prostora in programskega srca stavbe. In tu je kaj videti …

DSC02062

DSC02064
Pravilni pravokotni prostor krije kompleksna betonska konstrukcija s kar štirimi slikovitimi svetlobniki, ki na zunanjosti Spomen doma ustvarjajo ikonično formo, v notranjosti pa pod kotom uvajajo svetlobo v interier. Dokaj razsežna dvorana je danes skladišče lokalnega gledališča; skladišče je morda nekoliko pretirana oznaka, bolje bi ji pristajala beseda odlagališče. V interierju ostajajo razmajani stoli in zaradi zamakanja počasi odpadajoče plošče na skulpturalnem stropu, ki dajejo dvorani ubito moder ton. Na stolih in pod njimi, za zavesami in povsod, kjer je pač mogoče, nagrmadeni gledališki rekviziti pretvarjajo nenavaden prostor v zaodrje predstave, ki je že davno minila. Plast prahu na rekvizitih, opremi in arhitekturi jih zliva v distopično celoto. Za ad hoc izobešeno zaveso se je zaradi obsežnih steklenih površin z mahovi in plesnijo kar sam zasadil »zimski vrt«.

DSC02079

DSC02094
Najmočnejša izkušnja pa je obisk malega svetlobnika nasproti dvorane, ki je enako skrbno zaklenjen. Ko se vrata le odpro, vstopimo v časovno kapsulo. Gledamo nekakšno celostno umetnino sedemdesetih: v rdeče plošče oblečen bife, kjer je še vse ostalo na svojem mestu, kot da bi se ravno pred pol ure končala sindikalna zabava … Stoli, lestenec in kavarniški pult so pripravljeni na novo izmeno. Zrcala na stenah majhnega prostora ga podvajajo v neskončnost in ustvarjajo modernistično inačico baročnega kabineta – popolnoma introvertiran volumen, ki s spretnostjo arhitekta ustvarja iluzijo avtonomije: kot da bi šlo za prehod v drug, vzporeden in neskončen svet. Ključavnica na vratih zaenkrat še ščiti to avtonomijo kljub temu, da se je Spomen dom že večkrat le za las izognil uničenju. Je osovraženost stavbe v lokalnem okolju merilo neuspeha arhitekture ali družbe, za katero je bil zgrajen? Vprašanje terja nemogoč odgovor – saj ne gre več za isto družbo kot v sedemdesetih. Neuspeh je, tako se zdi, rezultat v času zgrešenega srečanja med obema. Spomen dom kot stavba, ki je dobila košarico? Vendar pa še danes vztrajno stoji na domenjenem mestu zmenka.

Napisal: Miloš Kosec

 

DSC02105

DSC02095

DSC02069

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja