Časovne kapsule v Kranju, Kopru in vesolju

od • marec 30, 2017 • Razmislek, VizijeKomentarji (0)368

Morda ste pred nekaj tedni zasledili novico, da so v zidovih kranjske gimnazije med obnovitvenimi deli naleteli na časovno kapsulo. Kljub besedni zvezi, okrog katere se giblje nezmotljiv znanstvenofantastični vonj, ne moremo poročati o kakšnem visokotehnološkem odkritju: v vzidani bakreni skrinjici v pritličnem zidu stavbe se je skrivala poslanica profesorja Antona Štritofa ob otvoritvi gimanzije leta 1897, zraven pa še dokumenti, računi, časopisi in kovanci, ki jih je nekdo skrbno ohranil in zazidal s skrbjo, da bi se nekoč nepoškodovani razkrili prihodnjim rodovom Kranjčanov.

Vsebina kranjske časovne kapsule; vir: http://www.gimkr.si/

Časovne kapsule sploh niso tako redke, kot bi si morda mislili; glede na število teh, ki jih odkrijemo oziroma teh, ki so dovolj zanimive, da o njih poročajo mediji, lahko samo približno ugibamo še o vseh tistih, ki so bolj lokalne in osebne narave, in onih, ki jih preveč delavne roke gradbiščnih delavcev v strahu pred ustavitvijo gradnje prehitro odvržejo na deponijo. Časovna kapsula je morda nenakšna nezaupnica arhitekturi, dvom v večnost arhitekturnega jezika: kot da ne bi povsem zaupali izrazni moči zgrajenih zidov in sporočilnosti fasadnih ornamentov. Zakaj pa tudi bi, saj vemo, kolikokrat so državne palače spremenile zastave, ki jih krase ob praznikih, in kako avstroogrska osnovnošolska stavba enako dobro izpolnjuje tudi naloge sodobne fakultete, organizirane po bolonjskem sistemu. V zidu skrito škatlo pa lahko položimo lastne besede, slike in sporočila, ki bodo do prihodnosti pripotovale nedotaknjene, neizpostavljene in za katere si mislimo, da bodo ohranile resnično naše, iskrene misli.

Vdolbina, v katero je bila skrbno vzidana kranjska časovna kapsula; vir: http://www.gimkr.si/

Pred komaj dvema letoma so pri prenovi hiše v Kopru odkrili podobno časovno kapsulo iz leta 1907, ki jo je med zidovje svoje hiše dal vzidati Josip Ahtik, po poklicu uradnik posojilnice in hranilnice, po duši pa umetnik: ljubiteljski pesnik, dramatik in igralec. Poleg fotografij svoje družine je priložil nadvse zgovorno in zanosno osebno pismo, ki lepo priča o neminljivi privlačnosti želje, da bi med zidovjem skrili kos svojih spominov in življenjskih zgodb in jih brez zgodovinskih reinterpretacij in prevodov ohranili neposredno za bodoče rodove. Če je kranjska kapsula s vojimi administrativnimi dokumenti in računi po karakterju zgovorno »gorenjska«, ima zato tudi Ahtikova primerno »primorsko«, bolj zanosno dušo.

Josip Ahtik je pismu v svoji koprski časovni kapsuli dodal še fotografije sebe in svoje družine; vir: www.primorske.si/

Zazidano pismo Josipa Ahtika z dne »7. veletravnja 1907« v uvodu lepo povzame ves smisel takšne kapsule: »Predno zapustijo delavci-zidarji izgotovljeno hišo, želim zazidati mal spomenik, ki naj priča našim naslednikom o duševnih in telesnih bojih, katere smo imeli – da priborimo naslednikom boljo bodočnost.« Sledijo piščeve skrbi o v Istri zatirani slovenski in hrvaški večini ter o tlačenih narodih v Avstro-Ogrski (tisti državi torej, ki se jo zadnje čase spet rado predstavlja kot prijeten raj z vedno delujočim telegrafom, železniškimi zvezami in nenehno odzvanjajočimi valčki) in nasploh po svetu. Gospod Ahtik se izkaže za nadvse simpatično in razumevajočo osebo, ki v dobi evropskega imperializma s strahom napoveduje svetovni spopad in upa na osvoboditev afriških narodov. Na koncu pisma prepusti končno sodbo o svojem času »čitateljem« iz bodočnosti ter se pohvali s tehnološkimi izumi, ki so jih deležni v lokalnem uradu: »Imamo električno luč, vodovod, telefon. – Drugih ugodnostij nimamo. Oh, kaj vse pa bodete imeli Vi po tolikem času! Mogoče da bo vladala celo v resnici bratovska ljubezen mej vsemi narodi na svetu, ko se bo našlo to-le pismo v zidu.«

Josip Ahtik bi bil zares presenečen, kakšna je danes narodnostna situacija v njegovem mestu, pa tudi nasploh, obenem pa bi ga morali razočarati z ugotovitvijo, da je do bratovske ljubezni še za kar nekaj drznih korakov … Celotno pismo si lahko preberete tukaj.

Zlati disk, vesoljska časovna kapsula, ki drvi v neznano na krovu sond Voyager 1 in 2

Na začetku se mi je zapisalo, da časovne kapsule niso znanstveno fantastična pogruntavščina, ampak čisto preprost, večen in nizkotehnološki koncept, ki nas spremlja že stoletja. Vendar pa bi morali, če bi želeli govoriti o ultimativni časovni kapsuli, v isti sapi omeniti tudi vesolje, rakete, epsko potovanje v neznano in druge na videz znanstveno-fantastične lastnosti. Časovna kapsula, ki zasenči vse druge in za katero lahko z gotovostjo trdimo, da bo nedotaknjena drvela skozi prostor in čas še dolgo po tem, ko bo še zadnjo danes obstoječo hišo podrl potres, zalilo naraščajoče morje ali pa do nerazpoznavnosti prerasla podivjana narava, je sporočilo na sondah Voyager 1 in 2. Ko so ju leta 1977 izstrelili v vesolje, so vanju položili zlata diska, na katerih so z risbo zabeleženi osnovni podatki o človeški rasi, njeni lokaciji v vesolju, nekaj fotografij in glasbenih odlomkov. Poleg Bacha v izvedbi Glenna Goulda bodo lahko morebitni predstavniki izvenzemeljskega življenja prisluhnili tudi Mozartu, ljudski glasbi iz različnih delov sveta in Chucku Berryju. Na žalost pa je na zlati plošči svoje sporočilo posnel tudi takratni sekretar združenih narodov Kurt Waldheim, saj se takrat še ni vedelo za njegovo zloglasno medvojno SS kariero. Sondi drvita po vesoljskem vakuumu s hitrostjo 60.000 kilometrov na uro – kdo ve, morda ju bomo nekoč v prihodnosti, ko razvijemo neprimerno hitrejše tehnike potovanja po vesolju, spet prestregli Zemljani, ne pa izvenzemeljska bitja. Takrat bosta morda postala dragocena vira o življenju na zemlji kot je nekoč bilo – pismo Josipa Ahtika na tretjo potenco.

Miloš Kosec

Sorodne vsebine

Komentarji