»Vsa arhitektura postane po sončnem zahodu dobra arhitektura; morda je arhitektura, podobno kot umetnost ognjemeta, pravzaprav nočna umetnost.« (G. K. Chesterton)

Gilbert Keith Chesterton, angleški pesnik, teolog, dramatik, novinar in kritik, je pri nas znan predvsem kot pisatelj odličnih detektivskih zgodb o očetu Brownu, njegov pa je tudi znani roman Mož, ki je bil četrtek. Chesterton je eden tistih javnih figur, ki ga je težko definirati le z eno ali dvema vlogama: nespecializirani ustvarjalec in mislec, ki pa se je ravno zato izrekel in opredelil do skoraj vsake stvari pod soncem. Opredeljeval pa se je z neprekosljivi stilom. Med drugim se je ohranil (na žalost nezaključen) fragment Chestertonove radijske kritike treh arhitekturnih publikacij na radiu BBC iz leta 1933, tri leta pred pisateljevo smrtjo. Vse tri knjige so že zdavnaj odšle v pozabo zgodovine, Chestertonovi razmisleki, ki jih spremljajo, pa so še danes podobno relevantni kot v času nastanka. Pogosto zares lucidni uvidi nastanejo izven polja stroke in za arhitekturo to velja celo v večji meri kot za druge discipline:

“G.K.C.”, Gilbert Keith Chesterton, taking the air on the Brighton front on Oct. 30, 1935. (AP Photo)

“Arhitektura je najbolj uporabna in najbolj nevarna umetnost. Z vsemi ostalimi umetnosti moramo znati živeti. Nekateri pa znajo, vsaj, kar se tiče nekaterih zvrsti slikarstva in glasbe, živeti tudi brez njih. Arhitektura pa ni le stvar, s katero moramo živeti – je stvar, v kateri moramo živeti. Z njo živimo tako, kot je Jona živel s kitom. Jona ni mogel videti pošasti in podobno je velika prednost živeti v najodurnejši hiši v pokrajini. To je edini kraj, kjer nam je ni treba gledati.
Pred sabo imam dve ali tri zelo zanimive knjige o arhitekturi. Moj prvi vtis je, da je arhitektura v tem trenutku v zelo čudaškem stanju – bolj čudnem kot v kateremkoli drugem obdobju. To dejstvo je jasno ob pogledu na tako imenovano uporabno, še posebej bivalno arhitekturo. V preteklosti sta bila, grobo vzeto, dva družbena sistema – sužnjelastništvo in kmečka solidarna skupnost. Večino bivališč, koč ali česarkoli že so zgradili sami z razpoložljivim lesom in glino, ali pa jim je bivališča postavil njihov gospodar. Eskim je svojo hišo postavil iz snega, irski kmet pa svojo kočo iz blata ali ruše, od koder je v resnici koreninil njegov občutek za krivičnost fevdalizma. Po drugi strani pa je bila koča strica Toma predvidoma zgrajena za strica Toma, zemljiški gospodje pa so postavili večino angleških koč kot priče svojega tradicionalizma, brezskrbnosti in prirojenega občutka za slikovitost.
Z rastjo sodobnih mest in porastom specialistov pa je nastala zelo nenavadna situacija. V večini primerov so hiše predhodne hišnim lastnikom. Te nizi novih vil v predmestjih so zgrajeni za kogarkoli – torej za nikogar. William Morris jih je z mislijo na zajčje staje poimenoval staje za ljudi. Vendar pa, bolje rečeno, prežijo, nekako tako kot pasti za ljudi. Čakajo na kupca, ki bo prišel ali ne, kot pač nanese. Le premožni hišni lastniki so predhodni svojim hišam. Bogataš mora posedati po hotelih in drugih strašnih krajih, medtem ko mu arhitekt gradi hišo.

1930s-suburban-houses
Špekulativni investitorji ne vedo, kaj bi ljudje zares radi. Zato gradijo povsem enake hiše v enotnem slogu, ki ni nikomur zares všeč, in so tako enako pošteni do vseh. Če je naročnik bogataš, lahko arhitektu seveda razloži, natančno kakšno hišo si želi. Arhitekt pozorno posluša, nato pa gre in zasnuje nekaj popolnoma drugačnega. Bogataš je zasnovo prisiljen sprejeti, saj se boji namigov, da ne ve nič o umetnosti, kar je navadno tudi res. Kot ste opazili, specialist v obeh primer naredi natanko tako, kot želi. Nobenega dokaza ni, da so prebivalcem predmestij predmestne vile resnično všeč. Sumim celo, da je večina satir proti predmestnim vilam napisana prav v njih. V ničemer se ne kaže, da je g.___, ki je obogatel s svinjino, navdušen nad novim slogom svoje iz jekla in stekla zgrajene hiše. Nesreča takšnega ubožca je dvojna, saj ne more objavljati pisem bralcev s pritožbami o izgledu lastne hiše. Predmestni sloj pa lahko počne ravno to.
Vse to je tudi argument sodobnih knjig o arhitekturi – da ni sodobnega popularnega sloga, ki bi ga ljudje splošno cenili – kaj šele, da bi samoumevno gradili v njem. Smiselna in uravnotežena knjižica z naslovom »Kako gledati na zgradbe« avtorja Darcyja Braddella je še posebej prepričljiva, ker ni v nobenem smislu kontroverzna. Ne cilja tako globoko kot na primer druga in obsežnejša knjiga »Namen in občudovanje« J. Bartona – o kateri bom več povedal o nadaljevanju.
Manjša knjižica pa je zelo jasna v primerjavi z osemnajstim stoletjem. Stoletje je v celoti obvladoval klasicizem, ki je v času Pugina in Ruskina obveljal za ozek in hladen slog. Vendar je bila celo njegova ozkost široka v smislu, da je bila enako široka kot ozkost prebivalcev. Gospod Braddell piše: »V osemnajstem stoletju so se vsi strinjali, da je klasicistična arhitektura mnogo boljša kot dozdeven grob barbarizem tudorske in jakobinske arhitekture.«
Danes ni nič podobnega. Danes imamo stvari, ki jih občuduje peščica, in imamo stvari, s katerimi potrpi večina. Nimamo pa ničesar, kar bi lahko obveljalo za okus dobe in kar bi v osemnajstem stoletju združilo mnenja bančnika, bančnega uslužbenca, pometača in morda celo ubogega umetnika ali arhitekta v konsenz, da je stara Banka Anglije primerna in elegantna zgradba.”

s_e02_RTR300FY
Prevedel Miloš Kosec po transkriptu radijske oddaje BBC iz januarja 1933, objavljenim na https://cburrell.wordpress.com/2007/06/14/chesterton-on-architecture/

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja