Čisto nova ljubljanska ruševina

od • maj 12, 2017 • RazmislekKomentarji (1)4714

Vse ljubitelje zapuščenih prostorov in propadajočih ruševin je v Ljubljani pred kratkim navdušila tiskovna konferenca, na kateri so oznanili gradnjo povsem nove ruševine. Nova impozantna propadajoča struktura bo merila celih 32.000 kvadratnih metrov. Mar se je moda angleških aristokratskih parkov, kjer so si premožneži nekdaj postavljali nove ruševine, ker tiste prave in avtentične niso bile dovolj slikovite, z nekajstoletno zamudo razširila tudi v naše loge? Ne, priznavam, da z naslovom malce zavajam; odgovorni na tiskovni konferenci niso uporabljali popolnoma enakega besednjaka. Namesto »ruševina« so na primer vztrajno uporabljali termin »nakupovalno središče«. Govorim seveda o najavi, da bo podjetje SES (Spar) v Šiški začelo graditi nov kompleks za nakupovanje in druženje potrošnikov. Na arhitekturnih vizualizacijah avstrijskega biroja ATP sicer ni zaslediti kakšnih očitnih znakov propada; gibke krožne linije stavbe lebdijo nad javnimi površinami s fontano in se sredi povedno anonimnega mestnega konteksta uspešno upirajo vsakršni sledi ruševinske patine.

Vendar pa je ob tej na videz optimistični novici le težko spregledati, da imamo v Ljubljani poleg neverjetno razraslih trgovskih površin, večinoma širom obvoznične periferije, tudi še precej večji trgovski kompleks, ki je ne le na pol zaključen, ampak tudi že kakšno desetletje čaka na trgovca, ki bi ga lahko napolnil z najemniki (in nato tudi s trumami željnih potrošnikov). Govorim seveda o trgovskem središču Stožice, edinem delu velikega stožiškega kompleksa,  ki ni zaživel kljub temu, da je bil izvorno zasnovan ravno kot ekonomsko smiselna podpora javnemu, torej »potratnemu in neproduktivnemu« delu zasnove. Stožice se danes zato lahko kitijo z dvomljivim dvojnim naslovom ruševine in gradbišča obenem. Samo dva dni pred Sparovo napovedjo gradnje novega trgovskega centra v Šiški pa je po medijih zaokrožila novica, da je bila dražba za trgovski del Stožic neuspešna. Ob temu, da načeloma želim smiselnim investicijam s kvalitetno arhitekturno zasnovo ves uspeh, ki si ga zaslužijo, pa se moram vprašati, kako smiselni (da ne omenjam, kako kvalitetni) so načrti za še en ljubljanski zabavno-potrošniški multipleks?

Nov trgovski center v Šiški. Vir: rtvslo.si

Z zdravo finančno injekcijo bo Sparovo trgovsko središče seveda dokončano. Ni vrag, da ne bi nekaj prvih let tudi poslovalo. O kakšni ruševini torej sploh govorim? Ne gre za nikakršno simbolno ali alegorično oznako prostorske bede pri nas – v mislih sem imel čisto dejansko, otipljivo ruševino, kakršna bo še nezgrajeni trgovski center skupaj še z mnogimi drugimi nekoč v prihodnosti moral postati. Ne gre torej za vprašanje, kdaj Stožice ne bodo več ruševina, temveč: kako to, da vsa ostala trgovska središča še niso ruševine? Kratkoročni vzrok za špekulacijo o njihovem propadu je kajpada točka zasičenja trga, za katero se zdi, da ni več daleč, če morda že ni dosežena. Za dolgoročnega pa nimam empiričnega dokaza; zadostuje mi sprehod po na primer Cityparku v BTC-ju, po širokih pokritih avenijah in k nebu segajočih svetlobnikih, in obenem razmišljati, ali je naša tranzicija ustvarila kakšne bolj mogočne, bolj voluminozne javne prostore, kot so te gigantske promenadne galerije. Sicer še nismo odkrili bistrega pisca, ki bi kulturno zgodovino in družbene implikacije nakupovalnih središč popisal tako lucidno, kot je Walter Benjamin svoj čas preučeval pariške trgovske pasaže, vendar pa imamo zanj vsekakor dovolj materiala. Drug, ravno tako neempirični dokaz o neizbežnem propadu trgovskih katedral, bazilik našega časa, pa me čaka na svetovnem spletu. Ob prizorih praznih nakupovalnih središč (mallov, kot jih poimenujejo Američani) se v ZDA vizualno naslajajo že več kot desetletje.

Ameriški propadajoča trgovska središča so postala priljubljen motiv t.i. urbanih raziskovalcev

Sam doživljam ob pogledu na luknje v spuščenih stropovih in na razbita stekla v spektakularnih svetlobnikih nekoliko drugačno zadovoljstvo: misel na piš svežega vetra, ki v ubijajoči in introvertirani atmosferi nakupovalnega središča tako zelo manjka in ki me, tako se zdi, vsakič znova spremeni v narkoleptika, ki le s trudom odpira oči, vsak naslednji korak pa se zdi težji kot prejšnji. Vendar pa se poskušam obdržati pokonci in gledam okrog sebe. Arhitektu namreč sprehod po nakupovalnem centru odpira nekaj morda trenutno najaktualnejših vprašanj. Četudi »ne ve ne ure ne dneva«, kdaj bodo te absurdne in obenem nenavadno fascinantne, estetsko največkrat odurne in zaradi te odurnosti skoraj iskrene prostorske stvaritve opustele, še ne pomeni, da ne bi arhitekt mogel – pravzaprav moral! – razmišljati o njihovi uporabi tudi po tem, ko se iz njih izselijo multinacionalke. Zakaj ne bi ti resnični pokriti trgi sodobnega življenja postali zares javna, kulturna in politična prizorišča prihodnosti? Morda nekakšne sodobne agore in forumi? Ali je na mestu manj pretenciozna, bolj vsakdanja raba; knjižnice, šole, šport? Kaj pa eksperiment z drugačno obliko reševanja stanovanjske stiske? Zarisuje se nam še distopična možnost: morda se bodo velike pokrite površine v času podivjanega globalnega segrevanja izkazale za optimalno klimatizirano mesto v malem, kjer se bodo pred ultravijoličnimi žarki in nepredvidljivimi nevšečnostmi skrivale in stiskale množice, ki bi prej napolnjevale celo mesto?

Zato je prav, da arhitekt, namesto da se upira »komercializaciji« naših mest le tako, da hodi po sejmih z robo iz druge roke ter morda sam zasadi kak korenček za v solato, zahaja tudi v te simptomatične zgradbe našega časa in jih poskuša najprej v svoji domišljiji spremeniti, pravzaprav mentalno porušiti in na novo zgraditi. Prav pa je, da o tem razmišlja tudi, ko šele prejme nalogo za gradnjo novega nakupovalnega središča. Nalogo lahko sicer odkloni, vendar bo trgovski mastodont na koncu nekdo že izrisal. Arhitekt pa ga lahko zasnuje predvsem z mislijo na vse njegove prihodnje rabe; lahko ga zasnuje v nasprotju z njegovo trenutno rabo in funkcijo. Morda lahko arhitekt tako gradi za jutri, ne za danes?

Miloš Kosec

 

Naroči revijo

Sorodne vsebine

One Response to Čisto nova ljubljanska ruševina

  1. matej P pravi:

    Lep tekst.
    Pohvale gospodiču Milošu.
    Ampak nad ruševinami stožic so že lovke ene druge firme. Ker pa je ta firma bolj domača in dobro pozna teren , čaka da pade še kakšen zid, mogoče tudi kredit, in z njim cena na dražbi.. So pa lovke ravno toliko dolge, da tudi drugi ne pridejo preblizu.

Komentarji