Mestece Ribe na jugozahodu Jutlandije je najstarejše skandinavsko mesto, ki je pred kratkim praznovalo 1300 let obstoja. Zgodnje žarišče pokristjanjevanja poganskih Vikingov je eno tistih historičnih mestec, ki jih že od devetnajstega stoletja naprej skrbno urejajo in regulirajo predvsem glede na njihovo zgodovinsko in umetnostno nacionalno vrednost. Zato je naselje še danes enako veliko kot v šestnajstem stoletju – vidni so ostanki obzidja in obrambnih jarkov, majhne in častitljive opečnate hiške pa se kot piščeta stiskajo k ogromni, skoraj predimenzionirani romanski katedrali v središču. V mestu, kjer se zdi baročna ali historicistična stavba skoraj nespodobna novotarija, sta vsak kamen in vsaka opeka prevlečena s slojem častitljive zgodovinske patine, tlakovci pa z zlizanimi površinami opozarjajo na stoletno gnečo pobožnih romarjev, ki jih dandanes nadomeščajo enako pravoverni turisti. Stojimo skratka v okolju, kjer mora vsak arhitekt zaradi teže tradicije, nič manj pa tudi zaradi pritiska turističnega sektorja, nove posege izvajati s tresočo roko.

Največkrat je to le teoretična dilema – v Ribe se namreč že dolgo ni zgradilo nič novega. Zato je morala biti roka danskih arhitektov Lundgaard & Tranberg, ko so prejeli naročilo za izgradnjo novega župnišča na trgu nasproti slavne katedrale, še toliko bolj tresoča. Kako zgraditi nov in sodobni sedež župnije v mestu, kjer ima vsa arhitekturna konkurenca več stoletij naskoka? No, ob začetnih razkopavanjih gradbene parcele se je kmalu izkazalo, da bo najnovejša hiša v Ribe obenem tudi najstarejša: arheologi so namreč pod tlakom naleteli na zidove samostanske zgradbe izpred več kot devet stoletij, ki naj bi bila celo najstarejša ohranjena opečnata danska zgradba. Novo župnišče oziroma Kannikegården je tako sredi snovanja pridobilo še novo funkcijo: integracijo in zaščito zgodovinsko ter religiozno ključnih ostalin.

Kannikegården je tako postal šatulja, zakladna skrinja bogatega lokalnega izročila. Prvotni program stavbe se je moral ruševinam umakniti v višja nadstropja v strmi strešini, ki arheološke ostanke obenem ščiti pred hladom in vlago jutlandskega vetrovnega vremena. Izpraznjena klet in pritličje pa sta lahko postala razstavišče tisoč let starih zidov. Voluminozna dvorana, ki zaradi zasteklitev pritličja deluje kot del parterja osrednjega trga, lahko ob posebnih priložnostih služi tudi kot prireditveni prostor.

Osrednja karakteristika župnišča pa je brez dvoma skrbna materialna obdelava površin. Zgodovina in izročilo se namreč razen v arhitekturnih učbenikih skoraj nikoli ne prenašata skozi konstrukcijski ustroj stavbe, ampak se manifestirata na najbolj površinskih slojih – na kljukah, na fasadah, na fugah, na stopnicah, na strehah: na vseh tistih komaj milimeter debelih zunanjih slojih, ki jih počasi načenjajo vreme, čas in človeški dotik.

Zato je moralo biti merilo uspeha nove zgradbe njena sposobnost učiti se pomena in vrednosti patine od okoliških, stoletja starih cerkva in prebivališč. Arhitekti so razumeli, da to ne pomeni ustvarjanja umetne rekonstrukcije patine: simulacija stoletij uporabe v zgradbi, ki so jo ravnokar zgradili, bi bila kajpak enaka poneverbi. Vendar pa se je bila stavba pripravljena učiti se od svoje okolice in obenem ponosno zadržati karakter časa, v katerem je nastala.

Zavedajoč se svoje primarne zaščitne funkcije za v kletnih prostorih izkopane ruševine je najpomembnejši del Kannikegården postala zaščitna streha. Težka in polna introvertirana opna počiva na transparentnem in zastekljenem pritličju, ki mimoidočim razkriva arheološko sredico novega kompleksa. Streha pa se s samozavestno in obenem kontekstualno obdelavo brez zadržkov lahko dviga med sebi povsem enakovredne stoletja stare opečnate strešine svojih sosed.

Tradicionalne opečnate strešnike so arhitekti reinterpretirali v večje in sodobnejše elemente, ki pa so zadržali za Ribe najpomembnejšo karakteristiko: materialno (in s tem zgodovinsko) raznolikost patine na površini. Rezultat so reliefne, slikovito senčene strešine, ki stavbi nadomeščajo fasade. Vaje v samozavestni rabi arhaičnih materialov in novega znanja arhitekti nadaljujejo tudi v interjerju, kjer so vijugave nepravilnosti sušenih letvic na stropu podoben vezni element med tradicijo in spoštljivo, pa obenem samozavestno arhitekturno sodobnostjo.

Kannikegården, dokončan leta 2015, je eden izmed petih finalistov nagrade Mies van der Rohe za leto 2017.

Besedilo in fotografije: Miloš Kosec

Foto: Anders Sune Berg

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja