Pri izbiranju izdelkov za spletno trgovino outsider.si prihajam v stik z oblikovalkami in umetnicami, ki so hkrati predane poslovne ženske. Vsem je skupna jasna vizija in izčiščena sporočilnost njihove dejavnosti.

Daša Kogoj zjutraj poje zajtrk, sprehodi psa in gre v službo. Popoldne pa se njena zgodba precej odmakne od realnosti, v katero smo po večini vpeti ostali: namesto sprostitve v dobri družbi se Daša zapre v svoj atelje na Drenovem griču, kjer ustvarja keramiko na lončarskem vretenu. Na vretenu nastajajo čudovito minimalistični izdelki z izčiščeno estetiko, ki pa so vseeno dovolj topli in prijetni na pogled, da bi jih vzljubile tudi naše tetke in babice, vajene drugačnih oblik iz drugačnih časov. Dašina želja je, da v poplavi poceni izdelkov brez duše ustvari izdelke za ljudi, ki gojijo ljubezen do ročno ustvarjenega. Pri preučevanju trga in navad ljudi ji pomaga poklic politologinje, čeprav se skozi pogovor opazi, da v njej tli želja, da bi se lahko nekoč povsem prepustila ustvarjanju keramike.

Njene skodelice lahko kupite v Outsiderjevi spletni trgovini.

Imaš redno službo, a ti hkrati uspeva tudi vodenje ateljeja keramike in načrtovanje kolekcij. Ti ostane kaj časa zase? Kakšno bi bilo tvoje idealno jutro?
Bom začela pri idealnem jutru. Ker obožujem zimo, je moje idealno jutro zimsko. Po kratkem sprehodu z mojim psom, nemškim bokserjem Maxom, bi v delavnici spila kavo in naredila plan za delo. Najprej bi uredila, kar je ostalo od prejšnjega dne, nato pa bi se lotila novih projektov. Trenutno je žongliranje med redno službo, keramiko in ostalimi deli mojega življenja kar naporno. Ker pa delam z veseljem in ljubeznijo, mi zaenkrat uspeva. Potrebno je veliko prioritiziranja, na prvem mestu je vedno Max, saj je odvisen od mene. Ne glede na napore v službi poskrbim, da keramiki posvetim vsaj 10 ur tedensko, čeprav bi si želela, da bi ji lahko posvetila mnogo več časa.

Kako je oblikovanje postalo del tvojega življenja? Kaj te je pri glini pritegnilo?
Že od malega sem bila navdušena nad ročnimi izdelki. Že pri 6 letih sem med poletnimi počitnicami pri babici in dedku šivala igrače iz ostankov krp. Z dedkom sva v delavnici vedno nekaj ustvarjala, večinoma iz lesa. Potem pa sem na pobudo mame pri 15 letih začela obiskovati tečaj lončarstva pod vodstvom Urbana Magušarja. Takrat so se moje roke zaljubile v glino. Občutek oblikovanja me je enostavno čisto prevzel.

Vse, kar na koncu vidimo, je pravzaprav delo tvojih rok, od oblikovanja do končnega premaza. Kako bi opisala svoj odnos do gline, keramike, vretena, žganja, včasih pokanja, kakšnega izdelka, ki se ti morda ne posreči … ?
Glina je del slovenske tradicije. Ampak ne v smislu, da jaz to delam, ker je to tradicionalno. Ne. Temveč v smislu, da je to tako naravno za nas Slovence, saj živimo v državi, ki je bogata z najdišči raznovrstne gline, ki ponuja obilico užitkov v možnostih oblikovanja. Mogoče ravno zaradi tega, ker je to nekako “naravno” v meni, ob raznih nesrečah ne doživljam nekega hujšega nezadovoljstva. V primerih, da so izdelki namenjeni že znani stranki, je seveda prisotno nekaj slabe volje, saj sem oseba, ki se redno drži dorečenih rokov. Sicer pa je to del tega, da si lončar. Glina je naravna in živa. Zato je popolnoma sprejemljivo, da ni brez napak. Napake pa delam tudi jaz, med samim postopkom. Vse to se potem pokaže med peko. Če je v izdelku kakšen žepek zraka ali pa če je kakšna mikro razpoka, izdelek zaradi neenakomernega krčenja poči. Nič hudega! Pač naredim novega.

Te zanima tudi kakšen drug material?
Les je naravno zelo povezan z glino in je zato material, ki ga uporabim, v kolikor se odločim za kakšno dopolnitev izdelkov. Ravno sedaj imam narejene čudovite komplete skodelic in lesenih podstavkov. Izdelala jih je Maja iz Majin Atelje. Naslednje leto si bom zagotovo privoščila kakšno izobraževanje za izdelavo izdelkov iz lesa.

Kje se pravzaprav tvoja kolekcija začne? Se ideje razvijajo intuitivno in te srečajo kot prebliski tekom dneva ali si vedno zastaviš jasen koncept?
Včasih je koncept jasno premišljen, včasih pa ga prinese tudi kakšna stranka. Večinoma razmišljam v smeri ponujanja takšnih izdelkov, ki še niso zasuli trga. Zato sem se lotila keramike za v kuhinjo. Od manjših skled za sestavine, pekačev, skled za solato, krožnikov za glavne jedi, skled za juhe…  vse, kar je v kuhinji uporabno.

Če bi lahko sodelovala s katerim koli umetnikom, koga bi povabila v svoj atelje? Te kdo posebej navdihuje?
Teh je kar nekaj na seznamu. Iz sveta keramike bi si vsekakor želela spoznati žal že pokojno Lucie Rie, ki je bila resnično umetnica in mojstrica glazur. Ampak, če se spustimo na realna tla, bi izpostavila lončarko Anjo Slapničar in slikarko Klavdijo Zupanc, ki me je letos na Art marketu prevzela s svojimi risbami.

Svojo keramiko imaš v kratkem namen razstaviti tudi v tujini. Se ti zdi, da obstaja razlika med slovenskim in tujim kupcem? Imaš občutek, da ljudje vse bolj cenijo ročno delo? Kako se znajdeš v poplavi generičnih, hitro dostopnih izdelkov brez duše?
V tujino grem letos prvič. Razstavljala bom v Avstriji. Predvsem, da se predstavim tudi tujemu trgu, malo pa tudi zato, da pridobim nekaj občutka o tujih kupcih. Načeloma so Avstrijci bolj nagnjeni k nakupu ročnih del kot pa Slovenci. V Sloveniji se je s prihodom kapitalizma in potrošništva izgubilo spoštovanje do stvari, ljudje imajo občutek da morajo imeti več – ampak poceni. Kupiti morajo set skodelic, ne samo ene. Seveda je to v primeru ročnega dela potem veliko večji znesek, kot pa če kupijo nekaj v trgovini. Namesto, da bi dali iz srca, dajejo iz denarnice.

Kako uskladiš naporen delovnik še z delom v ateljeju? Kje zarišeš tisto mejo, ko si preutrujena in te navdih kar ne najde? Kam se umakneš?
Pride kar samo od sebe (smeh). Če pač ni volje, potem je to znak, da rabim oddih. Rešitev je vedno ena in edina. V gozd z mojim boxerjem Maxom. Le midva in gozd. Mir in tišina, da si res odpočijem. Včasih potrebujem le en dan. Včasih cel vikend. Dvakrat na leto pa si vzamem po kak teden premora od vsega. Takrat si res napolnim baterije. In takrat ponavadi dobim tudi najboljše ideje.

Kako bi komentirala podporo države mladim kreativcem?
Predvsem kritična sem do zakonov na tem področju. Ne samo, da niso jasni, so kontradiktorni in dovoljujejo izkoriščanje delavnih ljudi. Sindikati bi tukaj morali narediti mnogo več. Žal pa sta trenutna apatija in strah prevelika, da bi se lahko zgodil večji napredek. Obremenjenost ljudi (jaz temu rečem navidezna, saj nismo dejansko obremenjeni, ampak le avtosugestivno obremenjeni) onemogoča razumevanje dejanskega stanja in razumevanja, da dolgoročno na ta način ni mogoče govoriti o kvalitetnem življenju.

 

Avtorica fotografij: Daša Kogoj, z izjemo zadnjih dveh fotografij, ki jih je ustvarila Sonja Ravbar.
Pripravila: Nuša Zupanc

 

Skodelica Daša’s Pottery

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja