Ko sem odhajala proti domu, bil je topel poletni večer, ob kakršnih se spoznanja v zavest tihotapijo počasi, tako počasi, da jih ne moreš zaustaviti z obrambnimi mehanizmi, ko sem hodila po ulicah Ljubljane skozi Argentinski park proti Nami, kjer sem sedla na bus, takrat je mojo zavest počasi naselila misel, ki si je polagoma izbojevala vse več in več prostora, dokler ni postala bolj resnična od droga, za katerega sem se držala, in bolj trdna od tal, na katerih sem stala. Misel, katere prihod sem spregledala, dokler me ni prestrašila.

Stala sem za šankom in naročala kozarec vina. On je sedel na okenski polici kavarne, kot tolikokrat poprej – ob kupčku raznorodnih revij in časopisov – in bral dnevni časopis. V mislih ga vedno povezujem z vijolično barvo, nisem prepričana, ali zaradi njegove oprave, to je širokih vijoličnih hlač, ki spominjajo na obleke iz devetdesetih, ko so se nenadoma vsi navdušili nad budizmom, ali pa vijolično barvo povezujem z njegovimi večno bosimi stopali, ki v svet gledajo izpod roba hlač. Ta vijolična stopala navadno opazujem, ko pedalajo skozi mesto, preučujem lok, ki ga naredijo, ko pritisnejo na pedal, gledam temne nohte palcev. Vsakič znova fascinirana, ker s stopali prostodušno razkriva, kar nas večina skriva pod nogavicami, v čevljih, pod mizami, v copatih – razkriva naravnost, s katero stopalo objame pedal, ko ni utesnjeno v čevlju. Kaže na naravni red reči pod površino.

Morda me je pogledal, ali pa sem najprej jaz njega. Morda sva hkrati pogledala drug drugega.

»Pišejo kaj pametnega ali je samo balast?« sem rekla in pokazala na časopis. Prvič, odkar ga srečujem po Ljubljani, sem zaznala priložnost za pogovor, ki je nisem želela zamuditi.

Zmajal je z glavo. Potem je z dolgim črnim nohtom pokazal na točno določeno besedo v športni novici. Krenili. »In celo dvakrat je novinar uporabil to grozno besedo!«

Krenili. Pa kaj. Ugovarjala sem, da me kroatizem prav nič ne moti. »Bolj moti jezikovno puritanstvo,« sem rekla in bila vesela ob spoznanju, da sem natanko tam, kjer sem najraje – oživljena v debati.

»Ne, lej, lej,« je vztrajal, kot da ničesar ne razumem, in tokrat zapičil noht v naslov:

LJUDJE SO TISTI, KI PUSTIJO PEČAT

»Kaj je narobe s tem naslovom?« mi je dal nalogo.

»Em – nelogičen. Za nič, razen za človeka, ne rečemo, da pusti pečat. Ne? Aha, ekonomika: Ljudje so, ki pustijo pečat.«

»Ne, ne,« je jezno odkimaval, kot bi ga totalno razočarala. »Ljudje pustijo pečat!«

»O, pa res!«

Pokimal je, vidno pomirjen.

»No, kot je rekel Oscar Wilde,« sem zapametovala, »žurnalistika je neberljiva, literature pa nihče ne bere.«

Nasmehnil se je. Končno. Potem je pokomentiral moje modro nalakirane nohte. Da so lepi. Rekla sem, da je lak odkrhnjen, a da tudi nasploh nisem popolna. Zavil je z očmi.

Vnovič sem ga razočarala.

Ker nisem več vedela, kaj bi še lahko rekla, sem se iz potencialne zadrege napotila ven, za mizo k prijatelju, ki se je moral že spraševati, kje sem. Nekaj časa sva govorila o filmu, ki sva ga gledala, pa potem o tem, kako si res želi spoznati koga, ki bi ga lahko imel rad. Saj mene ima rad, je rekel. Med ogledom filma me je nenadoma prijel za roko. To, da me ima rad, sem vedela tudi brez njegove izjave. Toda nisem moški, zato me ne more imeti rad na način, kot bi hotel imeti nekoga rad. Žal mi je bilo, ker mu nisem mogla nuditi utehe. V svoji rahločutnosti še ni bil pripravljen sprejeti, da je njegovo mesto na robu družbe.

Ko sem hodila proti postaji in premišljevala o svetu, ki je postavljen tako, da na obrobje potiska vse in vsakogar, ki želi živeti pristno in z digniteto, ki želi živeti po sebi skrojeno življenje, sem si v mislih znova ogledovala podobo bosonogega gospoda. Prešinilo me je, da mi je veliko bliže kot kdorkoli, ki je dobro prilagojen. Bliže kot vsakdo, ki v tem svetu odlično deluje. Vem, kakšna je cena za dobro prilagojenost. Sprejeti mnoštvo kompromisov, se rokovati z ljudmi, ki ti niso ljubi, hoditi v službo, ki te dela nesrečnega, prispevati k sistemu, ki je v jedru gnil. Biti dobro prilagojen fundamentalno bolnemu okolju ni nikakršno znamenje zdravja, bi rekel kak vzhodnjaški mislec.

Vse to vem, pa vendar sem se prestrašila. Strah je prišel iz nenadnega odkritja sorodnosti, ki se je pojavila, kjer je nisem pričakovala. Iz spoznanja, da bi lažje živela kot mestna posebnica ali brezdomka kot pa nekdo v lični hiši z belo ograjo in kreditom nad glavo. Prestrašila sem se, ker ne vem, do kod bi v prihodnosti lahko šla, če me svet do konca razočara.

Morda pa ne bi bilo ničesar tragičnega, če se nekega dne spustim in … odneham? Če se usedem na klopco v parku in preprosto dovolim, da realnost, proti kateri se ne bom mogla več bojevati, stori svoje? Da me odplavi v brezimnost, kot reke odplavljajo droben pesek proti morjem in oceanom?

Ste kdaj pomislili, da je edino, kar je treba storiti, da bi v očeh družbe propadli, samo to, da odnehate? Ni vam treba v nikakršno avtodestrukcijo. Ni se vam treba opijanjati, omamljati, spati z ljudmi sumljivega slovesa. Samo nehate proizvajati. Nehate zategovati mišice na fitnesu, nehate s hlinjenimi nasmeški, nehate delati, kar od vas zahtevajo nadrejeni, preprosto… nehate? V mesecu dni – kajti večina nas jesamo mesec dni stran od revščine – bi se znašli na obrobju. V Argentinskem ali kakem drugem parku.

Iz nepričakovanega odkritja sorodnosti je prišlo spoznanje, iz spoznanja pa strah: ustrašila sem se nekega nedorečenega prihodnjega trenutka, ko bi lahko … samo odnehala.

Toda že hip zatem sem se z isto mislijo tudi osvobodila: kadarkoli lahko odneham.

Morda vendarle še ne danes.

Morda še obstajajo ljudje, ki bi jih lahko imeli radi.

Napisala: Dijana Matković

Fotografija: arhiv avtorice

Objavljereno v Outsider#08

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja