Sodobno oblikovanje je, tako se zdi, obsedeno z dobrimi nameni. Tako kot v arhitekturi tudi v dizajnu pogosto poslušamo: manj estetike, več etike. Izjava je sicer problematična že zato, ker oblikovanje samo po sebi pomeni iskanje in podeljevanje forme, oblike, podobe – jemanje vrednosti obliki ne pomeni nujno krepitve nekakšne »etične« vsebine. Še več, vprašati se moramo, zakaj se nam v sodobnosti zdi nasprotje med obliko in vsebino tako samoumevno. V preteklosti je bila namreč etika s formo nedeljivo povezana; sodobni zmerljivki »estetizacija« in »formalizem« bi neoklasicistu iz 18. stoletja, pa tudi modernistu iz šestdesetih let kvečjemu pomenili iskanje vsebini ustrezne forme. To, kar danes vehementno označujemo za estetiziran izdelek (in s tem pogosto merimo na pomen, ki je bliže pridevniku izumetničen), bi v preteklosti preprosto obveljalo za slabo oblikovanje – takšno, ki ne izraža vsebini ustrezne oblike.

london-design-biennale-human-touch-01

Ker pa je jasno, da bi pomen tega kratkega zapisa močno precenil, če bi v njem poskušal ovrednotiti sodobno retoriko okrog etike in estetike, bom raje podal zanimiv primer iz letošnjega londonskega Bienala oblikovanja. AIDrop je ime projekta izraelskega oblikovalca Yaniva Kadosha. Iz enega samega lista kartona izrezan in zložen objekt v obliki javorjevega semena je namenjen varnemu spuščanju do 3 kg težkih človekoljubnih paketov.

aidrop-unit-content-plan-jpg-1125x0_q71

Princip »naredi si sam«, ki z upoštevanjem preprostega načrta omogoča, da si pripravo vsakdo sam izreže in sestavi, je več kot le eden od primerov v oblikovanju tako popularnih strategij participacije in dostopnosti odprtih virov (open source). AIDropova primerjalna prednost je ravno v nedeljivosti etične vsebine od forme. Kartonsko, abstrahirano in poenostavljeno javorjevo seme še iz otroških let poznamo kot »helikopterčke« – zaradi specifične oblike helikopterskega krila počasi spuščajoča in vrteča se semena. Preprosta evolucijska tehnika disperzije semen na kar najširše območje so znanstveniki, ki se ukvarjajo z aerodinamiko, že dolgo časa preučevali s pomočjo počasnih filmskih posnetkov:

Oblikovalski presežek projekta pa je povezava znanstvenih dognanj o aerodinamični naravni obliki z open-source strategijo. Živimo v času dronov (kot se verjetno izraelski oblikovalec zaveda še precej bolj od njegovega hipotetičnega slovenskega kolega). Iz zraka ne pričakujemo več samo dobrodelnih paketov, ampak tudi (spet?) kamere in rakete. Pred nekaj meseci smo tudi v naši državi dodali piskrček z nakupom nekaj vzorčnih primerkov brezpilotnih letal. AIRdrop pa se ne osredotoča na moraliziranje o trenutni situaciji – bolj kot končni produkt je strategija, katere končne posledice so lahko na trenutno od infrastrukture odrezanih območjih dejansko blagodejne. S pomočjo načrta, kartona in škarij lahko tako vsakdo naredi pripravo za varno spuščanje nujne pomoči, ki, sodeč po video posnetku, med ljudi uspešno širi mnoge milijone let naravne evolucijske modrosti.

V imenu kritičnosti je treba seveda vsakršno navdušenje takoj uravnotežiti s skeptičnim protipolom in z lahkoto si predstavljamo, da bi strategijo »naredi si sam« uporabili tudi v manj progresivne, celo uničevalne namene. Če maksimalni tovor AIDropa (3kg) namesto s hrano in zdravili obtežimo z majhnimi eksplozivnimi napravami, bo seveda učinek strahoten: disperzija mnogih majhnih eksplozivnih teles po širokem območju bo enako učinkovita, kot je v naravi disperzija javorjevih semen. Tu trčimo v nepremostljive meje oblikovanja, ki so enake mejam tehnologije nasploh: etiko bomo zaman iskali v napravah in pripomočkih, še manj v njihovih formah in oblikah. Skriva se v človeških možganih in rokah – s še tako vzvišeno retoriko in zadržanim oblikovanjem ne moremo naprave »kodirati« za samo dobrodelne ali uničevalne naloge.

Miloš Kosec

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja