Dr. Juan Antonio Belmonte Aviles je človek, ki je v svojem življenju uspešno združil dve zanimanji: astronomijo in arheologijo. Po kamnitih pustinjah Bližnjega vzhoda, na travnatih pobočjih Velikonočnega otoka in v zelenih oazah Egipta je z ekipo raziskoval ruševine stavb starih civilizacij in preučeval njihov odnos do neba. Pri svojem delu ugotavlja, da je orientacija stavb v enaki meri odvisna od topografije kot od astronomije, in da arhitektura človeka že od nekdaj umešča med nebo in zemljo. Drobec svojega bogatega znanja mi je razkril na pogovoru pred drugim izmed treh predavanj, ki jih je poleti gostil ZRC SAZU.

Po vašem včerajšnjem predavanju vas je obiskovalka povprašala o tem, če so starim civilizacijam pri gradnji zares pomagali nezemljani in šaljivo ste jo zavrnili. Ste si sami kdaj ogledali kakšen del serije Ancient Aliens?
Ne, nikoli. Sicer pa ljudje o tem dosti sprašujejo. Ali niste nikoli opazili ničesar nenavadnega? Seveda sem opazil nekaj nenavadnih stvari, vendar nobenih nezemljanov. Vedno obstaja razlaga, morda gre le za redek astronomski pojav, ki ga še nismo zabeležili. Včasih so ljudje s takšno razlago zadovoljni,  včasih ne. Pravijo, da nam je vlada plačala, da ohranjamo njihove skrivnosti. Takšni pogovori lahko hitro postanejo neprijetni. Zato vedno, ko dobim takšno vprašanje, najprej poskušam pogovor kontekstualizirati: če govorimo o tem, ne govorimo o znanosti.

Ali vi osebno verjamete, da v obstaja življenje tam zunaj? Začeli ste kot astrofizik, vesolje vas očitno zanima.
Carl Sagan je rekel nekaj takšnega kot: če ni življenja razen nas, kakšna velikanska potrata prostora je to! Še vedno ne vemo, če se življenje pojavi zlahka ali ne. Vesolje je velikansko in staro več kot 13.000 milijonov let. Časa, da se pojavi življenje, je bilo zelo veliko. In morda se je zares pojavilo. Rad bi verjel, da se je. Vendar ne smemo zamenjevati življenja z nezemljani, z inteligentnim življenjem. A to še ne pomeni, da ga ne smemo iskati!

Torej se vam zdi pomembno, da še naprej iščemo?
Seveda! Na področju astrofizike se ukvarjam z eksoplaneti. S to temo se ukvarjam že skoraj 20 let in ravnokar sem uredil ogromen priročnik o eksoplanetih na 3500 straneh. Če ne bi verjel, da je raziskovanje eksoplanetov pomembno, se s tem ne bi ukvarjal.

Arheoastronomija je priljubljena veda, ljudje radi poslušajo o njej. Vaša predavanja so dobro obiskana. Zakaj mislite, da je tako?
Uredniki Scientific American-a, poljudnoznanstvenega časnika, so v vsaki številki želeli objaviti vsaj en prispevek o arheologiji in enega o astrofiziki, saj arheologija proučuje preteklost človeka in astrofizika preučuje preteklost vesolja. Če torej združimo obe, dobimo zares fascinantno disciplino, ki se ukvarja z odnosom človeka do vesolja skozi zgodovino.

Kozmologi danes govorijo o temni energiji in temni snovi. Morda se bodo ljudje čez 500 let smejali tem idejam, ampak dejstvo je, da zaenkrat ne vemo točno, za kaj gre. Kozmologija je sodobna kulturna astronomija. Arheologija in astronomija se trudita odgovoriti na temeljna vprašanja človeštva: kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo, ali smo sami v vesolju? Na ta vprašanja je nekdaj odgovarjala religija in za miljone ljudi po svetu je še danes tako. Vendar je znanost sposobna najti pot, ki vodi do pravih odgovorov.

Vendar moramo tisti, ki verjamemo v znanost, kljub vsemu ‘verjeti’. Včeraj ste govorili o Egipčanih – če naj verjamemo vašim interpretacijam, moramo najprej verjeti, da Egipčani kotov, pozicij in struktur niso izbrali po naključju. Verjeti moramo, da odgovori obstajajo.
In zares so tako gradili zanalašč.

Kaj pa če je vse le velik nesporazum?
Kot sem rekel včeraj: Egipčani niso zgradili piramid, piramide so zgradile Egipt. Brez potrebe po gradnji piramid Egipčani ne bi postali to, kar so postali. To ni bil nesporazum.

Torej je bilo bistveno, da so imeli močno arhitekturo.
Da. Dve piramidi, ki jih je zgradil Sneferu, na primer: bil je drugorojeni sin prejšnjega faraona, zato se je moral dokazati pred svojim očetom. Predstavljajte si, kako je bilo potovati po Nilu navzgor, prečkati mejo med Spodnjim in Zgornjim Egiptom, ter zagledati ta dva veličastna spomenika, ki sta bila v tistem času najvišji zgradbi na Zemlji. Sneferu je govoril svetu: poglejte, kako mogočen sem, kako mogočno je moje ljudstvo. Desetletja so bili nebotičniki simbol zahodne kulture. Kaj pa se z najvišjimi zgradbami dogaja danes? Stojijo v Dubaju, v Taipeiju, v Šanghaju. To so nova središča moči, ki želijo svojo moč pokazati svetu. Poskušajo doseči nebo.


Sneferujeva “Zlomljena piramida” v Dahshurju


Sneferujeva “Rdeča piramida”

Zakaj je seganje k nebu tako pomembno za človeštvo? Ker je gradnja v višino težka?
Ker se želimo povezati z božanstvi.

Torej smo  na nek način še vedno zelo primitivni.
Mislim, da smo. Poglejte na primer v zgodovino: Babilonski stolp, zigurati … zdaj imamo sodobno tehnologijo, vendar je zgodba enaka. Pravzaprav je enako v Gospodarju prstanov – ste prebrali roman? Vsa moč je skoncentrirana v stolpih.

Minas Morgul, Minas Tirith …
In Isengard! Moč je pogosto predstavljena skozi stolpe, skozi višino.


Pieter Bruegel starejši: Babilonski stolp, 1563


Minas Tirith je glavno mesto Gondorja v fiktivnem Srednjem svetu avtorja J.R.R. Tolkiena

Kaj pa pravi kot? V slovenščini je devetdeset stopinjski kot označen z besedo ‘pravi’. Zakaj je za ljudi tako pomemben?
Pitagorov izrek je bil znan že stoletja, če ne tisočletja pred Pitagoro. Druga piramida v Gizi je zgrajena po tem principu. Gre za harmonijo števil, in to je za ljudi pomembno, saj je to harmonija vesolja. Človeški um se vedno trudi iskati red v kozmosu. Za Egipčane je bila ena glavnih boginj Maat, boginja merjenja časa in kozmičnega reda. Arhitektura pa je bila vedno reprezentacija tega reda.

Ko je faraon prišel na oblast, je najprej vzpostavil nov koledar, da bi nadzoroval čas. Na tem ni nič metafizičnega. Tisti, ki nadzoruje čas, nadzoruje ekonomijo. In tako je še danes.

Gre torej tudi za vprašanje časa? Starodavne stavbe so neke vrste časomeri?
To odkrivamo v naših raziskavah. Na Kitajskem imate feng shui, v Indiji Vastu Shahstra: stavbe morajo biti primerno orientirane in urejene, da postanejo prostori, primerni za življenje. Celo krščanske cerkve – oltar se mora ozirati proti vzhodu in vhod proti zahodu.

Obstajajo pravila, vzorci gradnje, ki se pojavljajo vsepovsod po svetu …
Zakaj mislite, da je tako?

Ker smo vsi ljudje, imamo podobna telesa.
Imamo podobne možgane! Kot rečeno, naš um povsod išče vzorce. In ker povsod gledamo v isto nebo, so ti vzorci enaki. Seveda se pojavljajo odstopanja v mitologiji, v interpretaciji teh vzorcev, ljudje jih drugače poimenujejo. Plejade, na primer, ki so skupina zelo majhnih zvezd in spominjajo na oblak: skoraj vsa ljudstva, ki so razvila kmetovanje, so jih uporabljala za določevanje časa setve in sajenja. Delal sem tudi na Velikonočnem otoku. V tamkajšnji civilizaciji se je leto začelo, ko so Plejade po nekaj tednih spet vzšle na obzorju. Vedno je obstajal strah, da bodo za vedno izgubljene, a so se vedno znova pojavile. Zato so ti nebesni cikli povezani tudi s človeškim posmrtnim življenjem. Zato Egipčani niso marali kometov in mrkov, saj so to nenavadni, izredni dogodki, ki prekinjajo s kozmičnim Redom.


Avditorij “Adán Martín” Santiaga Calatrave v mestu Santa Cruz na Tenerifih


Burj Khalifa v Dubaju

V filozofiji in tudi v arhitekturni teoriji se na začetek moderne dobe umešča velik prelom, ki prekinja z zgodovino in kozmičnim redom. Moderni ljudje živimo izven tega reda, izven svojega mesta v svetu.
S tem se ne strinjam. Obožujem sodobno arhitekturo, in ta se še vedno povezuje z zemljo in nebom. Španijo je zajela nekakšna mrzlica emblematičnih stavb in skoraj vsako mesto ima kakšno delo Santiaga Calatrave. Tudi moje mesto, Santa Cruz de Tenerife, ima velikanski Calatravin avditorij. Ta spominja na veliko ladjo, ki bo odrinila proti odprtemu morju, vendar se hkrati povezuje z nebom: ko jo vidite, je prva reakcija, da pogledate navzgor. Človeka umešča med zemljo in nebo.

Torej dobra arhitektura človeku odkriva njegovo mesto v svetu?
Tudi povsem običajna arhitektura. V Španiji je običajno, da ljudje verande svojih hiš obrnejo proti jugovzhodu. Tako te dobijo obilo nizkega zimskega sonca, poleti pa so senčne in hladne. Ko sem kupoval svojo novo hišo v Santa Cruzu, sem najprej pogledal orientacijo – obrnjena je v smeti vzhod-zahod.

Enako kot egipčanski templji.
Da, na nek način res (smeh).

Egipčanska kultura je bila zelo uspešna, tri tisočletja je ostala nespremenjena, razog za to pa je tudi arhitektura. Morda nekoliko šaljivo vprašanje: kaj bi svetovali arhitektu, ki bi želel, da njegova moč in zapuščina odmevata 3000 let?
To ni lahko vprašanje. Le nekaj stavb je, ki so kadarkoli preživele tako dolgo. Panteon v Rimu, na primer, je še vedno v uporabi! Mislim, da je to ključno. Ljudje morajo biti nad neko arhitekturo navdušeni, imeti jo morajo radi in si želeti, da bi jo ohranili pri življenju. In seveda, zgrajena mora biti iz trajnih materialov.

Ali v Evropi dobro skrbimo za svojo arhitekturno dediščino?
V splošnem, ja. Mislim, da smo edino nekoliko preobremenjeni zaradi količine ljudi, ki bi si našo dediščino radi ogledali. Nevarnost ni v tem, da bi premalo skrbeli za svoje stavbe in mesta, temveč v tem, da se ti spreminjajo v nekakšne tematske parke. Kot Benetke, na primer.

Kaj mislite, da bodo o nas povedali arheoastronomi prihodnosti?
Težko vprašanje! Ne vemo, v kolikšni meri bodo podatki o nas sploh preživeli. O Egipčanih vemo veliko, saj so bili hieroglifi zapisani v kamen in na papirus, ki sta se v podnebju Egipta dobro ohranila. Papir ne bi preživel tako dolgo. Tudi fotografije ne. Elektronske naprave – kdo ve? Kdo ve, koliko informacij bo ostalo za nami, in koliko stavb bo preživelo naslednjih 2000 let. Zato – kdo ve?

 

Z dr. Belmontejem sem v zvezde zrla Ajda Bračič.

 

Celoletna naročnina

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja