Umetnostni zgodovinar in nekdanji dolgoletni direktor Arhitekturnega muzeja dr. Peter Krečič, ki je preučevanju dela Jožeta Plečnika posvetil več kot štiri desetletja in skupaj z dr. Damjanom Prelovškom v mnogočem utemeljil znanstvenokritično raziskovanje arhitektovega opusa, je ob letošnjem Plečnikovem letu za Tretji program Radia Slovenija sestavil kratko besedilo o arhitektu in zgodovini sprejema njegove osebnosti in dela pri nas. V luči razprav o propadajoči arhitektovi dediščini in vzporednem trudu za vpis na Unescov seznam, v luči enoglasnega poudarjanja arhitektove pomembnosti in paradoksalnih vzporednih poskusih, da bi nekatere njegove osrednje mojstrovine »optimizirali« in tako prilagodili »kapitalističnemu realizmu«, bi bilo škoda, da na upravičeno oster tekst ne bi opozorili tudi na naših spletnih straneh.

Po Krečiču Plečnikovo poklicno pot po prvih velikih uspehih na Dunaju in po vrhuncu, preurejanju Praškega gradu za prvega Češkoslovaškega predsednika Masaryka, zaznamuje počasno, pa nezaustavljivo sestopanje po mednarodni lestvici vpliva in priznanj. Delu med obema vojnama v od velikih urbanih središč odrinjeni Ljubljani (ko ga je eden izmed kolegov označil za »največjo zavoro v razvoju slovenske arhitekture«)  se po drugi svetovni vojni pridruži še poklicna in osebna marginalizacija. Tej padajoči trajektoriji pa se je po njegovi smrti počasi zoperstavila druga, vzpenjajoča se. Počasi smo ga tako doma kot v tujini začeli odkrivati v vsej kompleksnosti, najprej seveda pod vplivom takratnega pohoda postmodernizma. Ključna posledica resnega preučevanja arhitekta v tujih strokovnih krogih pa je bila po Krečičevem mnenju dejstvo, da je tujina:

 »znatno spremenila naše dojemanje njegove arhitekture. V Plečniku odkrivamo danes stvari, ki jih brez tujega vpogleda sami morda sploh ne bi bili odkrili. In v tem tiči ključni pomen Plečnikovega odkrivanja zunaj domačih obzorij. Njegov pomik v soj mednarodnega zanimanja in znanstvenega interesa je ustvaril tudi pri nas nujno potrebno kritično distanco, ki je Plečnika iz skorajda nedotakljivega svetniškega umetniškega trona prestavil v polje objektivizirane kritike.«

Za Plečnika se nam tudi zato »ni treba več bati. Postal je ikona slovenske umetnosti in kulture, enak Prešernu. Pač pa se je – govorim iz več kot štiridesetletnih izkušenj – treba bati slovenske kulturne politike. Z izjemo pariške razstave, pri kateri se je s svojim modrim ravnanjem in iskreno zavzetostjo za stvar samo odlikoval tedanji republiški sekretar za kulturo Matjaž Kmecl, so bile vse druge njene poteze nevredne Plečnikove umetnosti in nezrele v presoji pomena njegovega mednarodnega vzpenjanja. Če se je kje razkrila slovenska kulturna laž v vsej svoji bedi, se je morda najbolj pri Plečniku. Na Slovenskem namreč politika vztrajno vsiljuje neresnico, češ da se kulturi odmerjajo sorazmerno velika sredstva. Še več; vsega hudega navajene ljudi, ki v precej neugodnih razmerah ustvarjajo slovensko kulturo, občasno še podraži z idejami kakšnega ekonomista, da je slovensko kulturo treba vreči na tržišče, pa naj se vidi, koliko je v resnici vredna.«

Doslednost Krečičevega sklepa je neustavljiva, obenem pa na žalost – vsaj sodeč po prevladujoči mlačnosti odgovornih inštitucij – še daleč od pozornih ušes, ki jim je namenjena. Zato pa še ne pomeni, da je kaj manj veljavna:

»Plečnika v Ljubljani in po Sloveniji je treba sistematično in v celoti obnoviti do prvotnega stanja in zato brezpogojno nameniti znatna finančna sredstav. Plečniku zgolj peti slavo – zlasti ob okroglih obletnicah -, postavljati tu pa tam kakšno glavo in instalacijo, ob tem, da vrsta njegovih del že desetletja propada, je sprenevedanje in hinavščina posebne vrste. Politika naj torej glede kulture in še posebej v Plečnikovem primeru nemudoma preneha s svojo kulturno lažjo. Vse kar je povezano z velikimi kulturnimi ambicijami, stane. (…) Slovenija ni med najrevnejšimi državami, da ne bi zmogla narediti kaj boljšega, bolj načrtnega, bolje ozamišljenega. Morda bi pa le poskusila misliti kaj bolj ambicioznega ob eni največjih umetniških postav, kar jih je kdaj imela.«

Celotno besedilo dr. Petra Krečiča je bilo prebrano v oddaji Razgledi in razmisleki na Tretjem programu Radia Slovenija. V celoti ga lahko poslušate na spletni strani Radia Slovenija.

Celoletna naročnina

 

Ena misel na “Dr. Krečič o Plečniku in slovenski kulturni laži

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja