Te dni obeležujemo 25-letnico državnosti Republike Slovenije. Osrednje slavje bo danes na Kongresnem trgu v središču Ljubljane; slavje ob razglasitvi državnosti leta 1991 je potekalo na bližnjem Ravnikarjevem Trgu republike, nekdanjemu Trgu revolucije. Že samo ta dva, na prvi pogled povsem objektivna podatka skrivata  v sebi kal vprašanja, ki ga želim postaviti. Okrogle obletnice vedno predstavljajo priložnost za razmislek o preteklem in lahko obenem postanejo povod za konstruktivno kritiko, ki si želi boljšo prihodnost. Takšne konstruktivne kritike je naša država gotovo potrebna; morda pa bi prišla prav tudi arhitekturni srenji. Smo v četrt stoletja samostojnosti oblikovali karkoli, kar bi lahko imenovali državno, državotvorno ali vsaj upravno arhitekturo?

2

Paradoksalno, obenem pa značilno je, da bo letošnja proslava na trgu, ki so ga zasnovali staroavstrijski inženirji kot paradno površino cesarske vojske za časa kongresa Svete alianse leta 1821 – zvezdniškega trenutka Ljubljane v 19. stoletju. Najbolj reprezentančnemu trgu predvojne slovenske prestolnice je nato sto let pozneje podelil nov značaj še velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik, tik pred okupacijo pa si ga je za simbolno središče izbrala tudi kraljeva Jugoslovanska oblast, ki je v parku zvezda postavila ogromen spomenik kralju Aleksandru. Povojni socializem si je namesto starega reprezentančnega središča mesta zgradil novega v danes kar nepredstavljivo monumentalnem zamahu Ravnikarjevega Trga revolucije. Kljub temu, da Slovenija vse do konca dvajsetega stoletja ni obstajala kot mednarodno priznana in neodvisna država, je vsakokratna oblast na lokalni in regionalni ravni izoblikovala svoje stališče do arhitekturne reprezentacije države ter jo v veliki meri tudi uresničila.

3

Danes pa se zdi, da ne moremo govoriti niti o neambicioznosti države do arhitekture – povezave med državno reprezentacijo in arhitekturo (pa tudi drugimi umetnostmi) preprosto ni. Še v osemdesetih letih in v času osamosvojitve ni nič kazalo na to, da se bosta država in arhitektura sporazumno razšli. Arhitektura kot državna in nacionalna identifikacija se je še posebej intenzivno, četudi ambivalentno in morda ironično, tematizirala ob projektih skupine Neue Slowenische Kunst in z njihovo tematizacijo Plečnikovega parlamenta oziroma stožčaste Katedrale svobode. Mimogrede, ste vedeli, da je NSK za oder z začetno slavnostjo Štafete mladosti leta 1987 predlagal ogromno maketo Plečnikovega parlamenta, plavajočo na sredi Bohinjskega jezera? Iz gigantske inštalacije naj bi prvega štafetnika na kopno popeljal helikopter JLA, od koder naj bi štafeta krenila svojo običajno pot po Jugoslaviji, ki bi se zaključila v Beogradu. Seveda do takšne proslave ni nikoli prišlo, pa ne zato, ker oblast za tako grandiozne ideje ne bi imela posluha, nasprotno: ravno dojemljivost oblasti za takšne arhaično-pompozne geste je eden izmed najbolj posrečenih efektov NSK v osemdesetih. Proslava je v vodo padla zaradi znane Plakatne afere, podobne provokacije, ki pa se je z nacistično ikonografijo poigravala preveč neposredno celo za zvezno in armadno vodstvo …

katedrala svobode

Kakor koli že, namesto zgodovine povezav med arhitekturo in ideologijo pri NSK, ki bi ji lahko namenili ločen članek (in ga morda v prihodnosti tudi bomo), je moj poudarek na simbolni teži arhitekture pri vlogi reprezentacije države prav od Keopsovih piramid naprej – le da se je ta kontinuiteta pri nas paradoksno prelomila ravno nekje okrog realizacije lastne državne suverenosti. Da bi bil paradoks še večji, lahko nekje od druge polovice devetdesetih spremljamo preporod slovenske arhitekture, ki je bila tudi v tujini prepoznana za eno izmed konsistentnih kakovostnih evropskih arhitekturnih okolij.

File_Mladika_palace,_Ljubljana

Naročenih je bilo sicer nekaj bolj ambicioznih prenov – takšnih torej, ki so se zavedale razmerja med državo in arhitekturo in jo poskušale zavestno utelesiti. Tu lahko izpostavimo predvsem prenovo Mladike v sedež Zunanjega ministrstva (Jurij Kobe) in prenovo Stavbe republiške uprave v nov operativni sedež vlade (Sadar Vuga arhitekti). Opaznejših novih gradenj, kaj šele kompleksov ali celo novih četrti, pa v zadnjega četrt stoletja ne opazimo. Država si je izbrala nekakšno skvotersko vlogo – v stanju »permanentne začasnosti« zaseda objekte, ki so bili zgrajeni za avstroogrske deželne poverjenike, banske uradnike kraljeve Jugoslavije in referente Socialistične republike Slovenije. Tako si predsednik republike s še nekaterimi vladnimi službami še danes deli palačo nekdanje avstroogrske deželne vlade, uradne prostore pa mu napolnjujejo replike (!) stilnega pohištva. Vse skupaj ni niti reprezentančno niti dovolj ekscentrično, da bi bilo vsaj smešno (kot je na primer tale predsedniška »rezidenca«) – pološčen mahagonij in stilizirane omarice a la bidermajer kvečjemu spominjajo na pisarno direktorja uprave majhnega, provincialnega in rahlo pretencioznega podjetja.

Ceremonial_guards_at_Government_and_Presidential_Palace_in_Ljubljana_2

Idej o državniški arhitekturi v vsem tem času seveda ni manjkalo; tudi zato ne, ker so arhitekti po svoji naravi vsaj toliko kot ustvarjalci stavb tudi ustvarjalci javnega mnenja; da lahko zgradiš zgradbo, moraš pogosto najprej prepričati družbo, da jo sploh potrebuje. Realizacij je bilo morda malo ali nič, idej pa vse polno: od ekscentričnih do realističnih. Vedno znova so se seveda oglašali tisti, ki so menili, da bi morali končno realizirati zgradbe, ki da bi morale v prestolnici že zdavnaj stati. Med temi nekonzumiranimi skušnjavami seveda prednjači Katedrala svobode – stavba, ki se je v umetniških projektih, na danes že skoraj pozabljenih bankovcih Lipa, na evrskih kovancih ter nenazadnje na uradnih emblemih državnih inštitucij lahko znašla ravno zato, ker ni bila nikoli uresničena. Spet drugi so zagovarjali veliko preureditev celega predela Ljubljane v vladno četrt kot reprezentančen sedež države in izložbo slovenske arhitekture, da pokaže, kaj zmore (ti so dobro razumeli pomembnost PR vloge arhitekta!).

Lipa-back

Bolj pomembno pa se mi zdi razširiti razmislek, kaj so vzroki, da je država postala nezainteresirana za reprezentančno arhitekturo. Morda moramo samokritično pripomniti, da smo arhitekti le predolgo ostali v nekakšnem podaljšanem devetnajstem stoletju, kjer si državno reprezentacijo predstavljamo kot hausmannovske široke avenije, mogočne fasade, ali pa kot njihove (post) moderne reinkarnacije Mitterandovih državnih projektov za Pariz v osemdesetih? Ali danes sploh potrebujemo arhitekturo z označbo »državniška« in ali gre že po definiciji za zastarel koncept? Poglobljen odgovor na vprašanje presega obseg tega članka; mislim pa, da si vseeno lahko dovolim eno ali dve špekulaciji, kako bi takšna arhitektura izgledala. V vsakem primeru je nujen in neobhoden pogoj sistematična strategija države, zakaj in kako hoče domovati. Potrebna bi bila tudi analiza finančne vzdržnosti novih gradenj, ki bi se na dolgi rok verjetno splačala bolj kot najemanje in razprševanje inštitucij. Stanovanje najemaš, kadar si želiš dopustiti fleksibilnost in možnost zamenjave okolja, ne pa, kadar delaš za in verjameš v svojo obstojnost. Država kot najemnik ali skvoter pošilja zato svojim državljanom hudo problematične signale – signale, ki bi lahko komu izdajali tudi dvom v lasten obstoj.

3

Ena izmed možnosti je gotovo sistematično naseljevanje enot stavbne dediščine širom Slovenije z državnimi programi (tu imam v mislih tudi upravne enote in podobno …); tako bi se denar, potreben za najem ali nakup stavb državne uprave, prekril s (skoraj neobstoječimi) sredstvi za varstvo dediščine –tistih arhitektur torej, ki smo jih spoznali za vredne ohranitve in jih želimo ohranjene predati zanamcem, ki pa kljub temu tako z blagoslovom inštitucij kot tudi mimo njih pospešeno izginja. Druga možnost je morda še bolj zanimiva – načrtno umeščanje državnega in upravnega aparata v zastala gradbišča, gradbene jame in nedokončane projekte. Bolj samozavestne izjave si skoraj ni mogoče zamisliti – ravno pogum, da bi na najbolj neuspelih projektih, na prostorskih oziroma na investicijskih katastrofah temeljili nove državne inštitucije, bi lahko izkazal smelost družbe, ki bi tako zares postala reprezentančna v sodobnem pomenu besede. Zaustavljeno gradbišče Stožic kot monumentalni kompleks ministrstev, ali pa gradbena jama pri nekdanji Tobačni tovarni, kjer se že nahaja upravna enota, preurejena v državljanski forum? Takšna izjava državne reprezentance ne bi iskala v sicer odlično izvedenih avstroogrskih cementnih rustikah in serijsko proizvedenih kipih avtoritet, niti ne bi poskušala izumiti nove, minimalistične ali pa postmoderne državniške arhitekture. Samozavest takšne izjave je iskati v dejstvu, da reprezentance ne išče v zbujanju spoštovanja ali občudovanja avtoritete – te arhaične cilje nadomesti z zdravo samokritičnostjo in željo, da bi se učila na lastnih napakah. Morda pa ne gre le za vprašanje samozavesti – morda bi za takšen premislek potrebovali v temelju drugače zastavljen državni aparat. V vsakem primeru pa bi morale tako državne inštitucije kot arhitekturna stroka skupaj kritično premisliti, ali presek med arhitekturo in državo še obstaja, predvsem pa, kaj lahko takšna sinteza moči sploh še ponudi sodobni družbi.

Miloš Kosec

3 misli na “DRŽAVA IN ARHITEKTURA

  1. Da, res je, Center Brdo je zanimiv primer državn(išk)e arhitekture, še posebej, ker je bil izvorno zgrajen za časovno omejeno funkcijo (predsedovanje EU) … Nekakšna sodobna verzija Polja zlatih tkanin: https://en.wikipedia.org/wiki/Field_of_the_Cloth_of_Gold. Je pa gradnja novih reprezentančnih objektov v okviru kompleksa Brdo zanimiva tudi zato, ker bi v njej lahko videli strategijo “suburbanizacije” države …

  2. Miloš, trditev “Opaznejših novih gradenj, kaj šele kompleksov ali celo novih četrti, pa v zadnjega četrt stoletja ne opazimo.” ni resnična. Morda jih je malo, so pa. Če naštejem najmanj eno: kongresni center Brdo (2007).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja