Včeraj smo omenili sodoben primer vpliva politike na arhitekturo. Nov, nelagodni odnos do islamskih verskih objektov pa ni omejen samo na arhitekture, ki so šele v procesu snovanja in gradnje. Zanimiv, četudi samo delen vpogled v strahove, ki jih lahko vzbuja arhitektura, je v preteklem tednu ponudila kratka novička iz domačih logov: na pobočju Rombona so po skoraj sto letih po izgradnji odkrili ruševine majhne džamije, ki so si jo med Soško fronto postavili pripadniki cesarskih regimentov iz Bosne in Hercegovine. Saj ne, da bi komentarjem pod novico pripisoval preveliko težo; vendar pa se jih je v tem primeru, ki je vendarle poročal o relativno obskurni arhitekturno-arheološki najdbi, v kratkem času nabralo preko sto, večinoma izrazito odklonilnih in tudi sovražnih. Zakaj lahko ruševine, za katere že sto let sploh nismo vedeli, na območju, ki je na gosto posejano z vojno dediščino,povzročijo takšno mero nelagodja?

4

Fotografija: JakobZ

V cesarskih vojaških suknjah se je borilo enajst različnih narodnosti (ali več, odvisno, kako jih štejemo); vojaki so bili katoliki, unijati, protestanti, pravoslavni, judje in muslimani; vse verske skupine so imele v vojski svoje kurate, mnoge so si gradile tudi lastne verske objekte. Na Soški fronti so med bolj znanimi cerkev na Javorci in Ruska kapelica, pa tudi džamija v Logu pod Mangartom, ki za razliko od prvih dveh ni več ohranjena. To je bila prva in do prejšnjega tedna tudi edina džamija v Sloveniji (vsaj, dokler se nov objekt v Ljubljani še gradi), znana le po nekaj črno-belih fotografskih posnetkih. Na terenu sledi o objektu že dolgo ni več, menda že od prvih povojnih let, ko so novi italijanski oblastniki odstranili propadajoč objekt. Džamija v Logu pod Mangartom je tako samo na porumenelih fotografijah ohranila skoraj slikovito eksotičnost objekta s pridihom Orienta v arhetipski slovenski alpski pokrajini; prikaz kulturne in verske raznolikosti nekdanje monarhije, pa tudi čisto učinkovita vizualna turistična stimulacija. Nekaj za rubriko: »Ste vedeli?«

Umgebung von Flitsch, Slowenien, Julische Alpen; Fotograf: 10. Armeekommando, Rohr

Ko smo že pri rubriki »Ste vedeli?«; ste vedeli, da je pisatelj Joseph Roth v svojem znanem romanu Radetzky marš opisal usodo treh generacij slovenske družine von Trotta, ki se je iz skromnih razmer zaradi vojnega junaštva deda Trotte povzpela med dedno plemstvo in se umestila med vojaško-uradniško elito cesarstva, ki so mu počasi uhajale življenjske moči? Za nas bo zanimivo, da pisatelj opisuje malo zakotno vas, od koder izvira prvi von Trotta, kot hribovito naselje, v katerem so se k nebu hkrati dvigali katoliški zvonik, pravoslavne kupole in muslimanski minaret. Seveda slovenskemu bralcu takoj postane jasno, da pisatelj ni imel zares v mislih slovenskih pokrajin, kjer se k Bogu od nekdaj dvigajo le katoliški zvoniki (skupaj z nekaj malega protestanskimi). Slovenci so Rothu služili kot alegorija malega naroda v pluralnem okviru Avstro-Ogrske monarhije, kjer je bilo mešanje narodov in ver nekaj običajnega in pogosto ni bilo natančno geografsko razdeljeno.

6

Nato pa naenkrat beremo o dokazih o že drugi džamiji sredi morda najbolj arhetipske slovenske alpske pokrajine. Je imel Roth morda prav in nam pri pouku zgodovine česa niso povedali? Koliko so jih še zgradili? Džamija v Logu pod Mangartom naenkrat ni več slikovita izjema. Ne le, da je novo odkritje uničilo izjemnost slikovitega prizora na starih fotografijah; ostanki verskega objekta so poleg vsega ohranjeni. Poročilo o odkritem objektu navaja:

Objekt ima še vedno ohranjene vse štiri stene, njegov položaj pa je bil dobro zaščiten pred sovražnim ognjem in tako skrbno narejen, da je imel celo s kamnom obzidano okno in polkrožni mihrab (prostor v džamiji, kjer stoji imam med opravljanjem obredne molitve), ki je še vedno dobro viden. Na zunanji strani mihraba je tudi izboklina v zidu, ki nakazuje smer Meke in položaj imama. Na desni strani objekta je nekaj metrov oddaljen začasen, a prav tako skrit minaret, s katerega je bilo mogoče slišati mujezina, ki kliče k molitvi. V objektu je bila tudi kaverna, ki je služila kot zaklonišče pred sovražnim obstreljevanjem, do objekta pa je mogoče dostopati z več strani, ne da bi se vidno izpostavljali sovražnim položajem.

Ruševine imajo čudno in nenadzorljivo pripovedno moč. Šepetajo o minljivosti vsega zemeljskega, gotovo. Obenem pa pripovedujejo o davnih časih, o tem, kar se je že zdavnaj zgodilo in česar se morda niti v izročilu več ne spominjamo. Ruševine so ostanki na pol neberljivih, na pol nerazumljivih obdobij; če jih izpod peska ali zemlje iztrgamo pozabi, delujejo še toliko bolj arhaične in davne. Niti ni treba, da so zelo stare – že sam akt rušenja dela iz njih objekte, ki so naleteli na Zgodovino in ki je niso preživeli. Ruševine so v nacionalnem, pa tudi kakšnem drugem kolektivnem spominu pogosto točke identifikacije ravno zato, ker kažejo trajanje onkraj uničenja, vztrajanje kljub zgodovini in spremembam. V ruševinah iščemo svoj izvor, svoje korenine – pa naj gre za srednjeveške gradove, rimske kamne Emone, arheološka najdišča ob gradnji avtocest, ali pa celo Plečnikov bežigrajski štadion. Bolj kot starost ruševine je ključna njena patina, odtis časa in vztrajanje kljub uničenju.

Mošeja-Log_pod_Mangartom4

Džamija v Logu pod Mangartom na stari fotografiji

Morda so zato fizični ostanki verskega objekta tiste religije, ki se ji v zadnjih letih vztrajno vsiljuje vlogo tujka ali evropskega Drugega (spomnimo se – to ni prva religija s takšno vlogo v sodobni evropski zgodovini; še pred sedmimi desetletji bi lahko enako govorili o judovski veri), vzbudili takšno nelagodje. Kot da bi se množica ljudi prestrašila možnosti, da bi drugi (ali pa celo sami?) začeli arhetipsko alpsko pokrajino namesto z uniformno nacionalno kulturo povezovati s čim drugim. Kot da bi kdo, ki ne bi prebral informativne table ob arheoloških ostankih, morda »nasedel« pripovedovalni moči ruševin in bi na koncu celo mislil, da so v Soški dolini nekoč (»že davno je tega, sledovi pa so še ohranjeni…«) živeli muslimani. Nelagodje pred pripovedovalno močjo ruševin se je na podoben način izkazalo v Arabsko-izraelski vojni leta 1968. Po prvem valu bitk, v kateri je zmagal Izrael in katerih posledica je bil množičen eksodus palestinskih prebivalcev iz njihovih vasi, je vojska nad izpraznjena in počasi propadajoča naselja poslala še drug val uničenja. To pot so bagri rušili – ne stavb, ampak že ruševine. Rušenje ruševin nikomur ne jemlje prebivališč in ne uničuje premoženja – briše pa spomin. Selektivno čisti zgodovino, tako, da tisto, kar ostane, ustreza vnaprej določenemu narativu. Ne imeti niti ruševin pomeni ne imeti identitete. Rušenje ruševin pa je lahko skoraj tako nevarno kot zažiganje knjig.

Miloš Kosec

2 misli na “DŽAMIJE IN NELAGODJE V ARHITEKTURI, 2. DEL

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja