Letošnji paviljon galerije Serpentine je zasnoval v Berlinu delujoči arhitekt Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso. (Z njim smo naredili obsežen intervju v 8. številki revije Outsider.) Kéré je tako prvi afriški arhitekt, ki je zasnoval katerega izmed vsakoletnih paviljonov v londonskem Hyde parku in se tako pridružil ugledni vrsti imen začenši z Zaho Hadid, ki je leta 2000 postavila prvega. Tudi naslednji udeleženci se berejo kot seznam »kdo je kdo« na svetovni arhitekturni sceni in segajo od Oscarja Niemayerja (2003) do Rema Koolhaasa (2006), od Petra Zumthorja (2011) do BIG (2016), od Alvara Sizaja (2005) do Jeana Nouvela (2010). Pogoj za izbiro arhitekta pa je, da v Angliji še ni postavil kakšne stavbe in da je tako paviljon Serpentine njegova prva angleška realizirana arhitektura. Izbira Kéréja za letošnjega snovalca je pomenljiva in jo lahko razumemo skupaj z lanskoletnim navdušenjem nad regionalnimi, družbeno bolj ali manj osveščenimi manjšimi arhitekturnimi pisarnami, ki jih je izpostavljal Aravenov Beneški bienale, in ki je svoje nadaljevanje doživel z razglasitvijo izključno lokalno delujočih katalonskih arhitektov RCR za letošnje Pritzkerjeve nagrajence. Še en in morda tudi dokončni znak, da so »starhitekti« v zatonu, lokalni ustvarjalci pa v vzponu, je ravno Kéréjev angažma.

Daleč od tega, da bi afriškega arhitekta potencialna »eksotična« vloga kaj dosti skrbela. Nasprotno: celotna pripoved letošnjega paviljona je pravzaprav prevod arhitektovih otroških reminiscenc afriške vaške skupnosti, v kateri je odraščal kot sin poglavarja (in bil zato tudi menda prvi vaščan, ki je šel v šolo). Sam sem do takšnih naracij bolj skeptičen: razumem, da ima všečno ter na videz neproblematično iskanje »preproste pristnosti v današnjem ponorelem svetu« vlogo nekakšnega reklamnega označevalca posebnosti Kéréjeve arhitekturne prakse podobno, kot na formativni afriški izkušnji po besedah obeh glavnih arhitektov bazira tudi celoten opus druge vplivne pisarne našega časa, Lacaton & Vassal. Skrbi me samoumevna eksotičnost,  s katero sprejemamo stvari, ki so bistveno drugačne in ki bodo vedno ostale izjema – obenem pa sumim, da je afriška realnost danes v večini primerov vse prej kot magično pripovedovanje zgodb ob tabornem ognju. Vendar pa kljub vsemu skepticizmu do danes tako razpaslega idiličnega in pogosto moralizirajočega novega regionalizma ne morem zanikati intrigantnosti, morda celo šarma lesene in jeklene konstrukcije, ki bo do začetka oktobra delala družbo galeriji Serpentine.

Francis Kéré je paviljon oblikoval kot krožno strukturo z lebdečo konzolno streho na jekleni konstrukciji, ki se spušča proti centru zasnove. Tam, kjer bi morda pričakovali ognjišče, se konstrukcija ustavi ob v nebo odprt okulus. Sem se steka tudi vsa voda iz obsežne strešne površine, ki je v Londonu poleti ni tako zelo malo. Elegantna šotorska streha zaradi osrednjega »debla« in lesenih letvic spominja na drevo (Kéré jo je zares zasnoval kot spomin na osrednje drevo afriških vasi, pod katerimi se zbirajo vaščani). Streho obkrožajo gibko zaviti nizki zidovi iz modularnih modrih lesenih blokov, ki sestavljajo navznoter gladko, zunaj pa reliefno slikovito indigo teksturo. Intenzivni barvi sten in strehe sestavljajo presenetljivo umirjeno celoto. Še posebej izvirna je perforacija sten in strehe: zdi se, da je, kot bi bila slamnata, povsod luknja pri luknji, odprtina pri odprtini, svetloba ob svetlobi, in vendar nas ne zapusti občutek, da smo zaščiteni pred zunanjostjo. Stene so prestreljene z režami, pa smo vendar zaščiteni pred pogledi. Kot da bi bila izkušnja naravnega drevesnega zatočišča končno enkrat prevedena v arhitekturo s sodobnimi metodami in izraznim jezikom.

Paviljon je že od pamtiveka objekt idealnega arhitekturnega eksperimenta; bolj ali manj efemerna tipologija, na kateri so arhitekti najraje preizkušali tehnološke invencije in teoretske koncepte, preden so jih uvedli tudi drugod. Kéréjev paviljon si za jedro svojega eksperimenta namesto materialov in izvedbe izbere skupnost: kako arhitektura v metropolitanskem londonskem kontekstu vpliva na druženje, na pripovedovanje zgodb, na deljenje izkušenj, na družbenost. Celo, kadar večino obiskovalcev sestavljajo samo arhitekturni in umetnostni navdušenci, ki s svojimi fotoaparati iščejo instagram prizore in lepo izvedene detajle, stavbi s svojo introvertirano in vendar lahkotno ter svetlo zasnovo uspe oblikovati sintezo, ki je več kot samo seštevek človeških teles v njej, ki se začnejo zavedati drugo drugega. To je njen družbeni uspeh. Torej eksperiment kaže, da je gradnja bolj organsko povezane skupnosti celo v takem človeškem mravljišču, kot je London, s pomočjo pristnejših, bolj nedolžnih življenjskih izkušenj vendarle mogoča? Morda: vendar pa ne pozabimo, da ob obisku tople in udobne, obenem pa še lepe strukture nismo niti dva kilometra oddaljeni od ožganega skeleta stolpnice Grenfell, kjer se je ideja skupnosti izkazala za poraženo oziroma v najboljšem primeru popolnoma ločena od načeloma največje skupnosti: države. Vsak večer ob šestih se vrata paviljona zaprejo, po častitljivi angleški navadi pa pred večerom zapahnejo tudi parkovno ograjo, ki obdaja kompleks Serpentine. Zdi se, kot da smo idejo skupnosti sposobni doživljati le še kot posebnost, kot eksotično idejo od daleč, za nedeljski piknik sem ter tja. Ampak to je pač prekletstvo vsakega paviljona. Če pa bi razkorak med svojo majhno utopijo in veliko distopijo, ki ga obkroža, uspel še bolj neposredno artikulirati, pa bi bil to lahko tudi njegov veliki uspeh.

Miloš Kosec

 

NAROČI

 

 

Deli objavo:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja