Pred nekaj leti je slovenski knjižni trg navdušil prevod Knjige mrtvih filozofov avtorja Simona Critchleyja. Pisatelj, tudi sam filozof, v delu zagovarja stališče, da se dan ne pozna po jutru, ampak po večeru, pač v skladu z znanim Cicerovim geslom: »Filozofija je vaja v umiranju«. Na predpostavki, da so smrti filozofov merodajne tudi za njihovo življenje in predvsem delo, je nastal jedrnat kompendij dokumentiranih in domnevnih koncev, ki so jih storili filozofi (skoraj dvesto iz vseh obdobij se jih je nabralo). Poleg zabavnega, pogosto pa tudi grotesknega branja, napolnega s črnim humorjem, se je knjiga dotaknila tudi sodobnega strahu pred smrtjo. Kot da ne bi bila ključni (čeprav končni) del življenja – in v kakšnem nasprotju s preteklostjo, ko je bil eden izmed najpomembnejših idealov ravno »dobro umreti« – torej vztrajati pri svojih idealih do konca. Zato mislim, da ne bila tudi analiza smrti znanih arhitektov le sprostitveno počitniško branje, ampak bi morda nekaj povedala tudi o etosu ustvarjalcev. Ni mi znano, da bi že obstajal kakšen pregled zadnjih trenutkov velikih arhitektov, pa tudi sledeči zapis nima ambicije postati kaj podobnega, vseeno pa se bomo sprehodili čez nekaj zanimivih arhitekturnih smrti in epitafov, ki so jih navdihnile.

S_Giovanni_Fiorentini_Borromini

Francesco Borromini je bil eden izmed velikih melanholikov v arhitekturi. Njegovo življenje in delo je zaznamovalo tekmovanje z bolj znanim, družabno spretnejšim in finančno uspešnejšim Berninijem, kar je imelo za posledico ne le poklicno zagrenjenost (včasih se zdi, da je ta med arhitekti bolj pravilo kot izjema), ampak tudi močna depresija. Njegovi temačni predispoziciji ni pomagalo niti dejstvo, da je mojster arhitekturo doživljal izrazito osebno in eksistencialno, obenem pa je ni nikoli nehal izboljševati in dopolnjevati. Ko je prezidaval častitljivo papeško baziliko Sv. Janeza Lateranskega, je menda zalotil človeka, ki je uničeval ornamente in pljuval na kamnite plošče. Borromini je dal nesrečnega vandala pretepsti in ko je ta pozneje za posledicami udarcev umrl, je papež arhitekta pomilostil. Borromini je svojo melanholično življenjsko pot zaključil po enem izmed napadov depresije, ko se je avgusta 1667 zabodel z lastnim mečem in po nekaj dneh trpljenja (med katerimi je še uspel napisati oporoko in se spovedati) umrl. Na lastno željo so ga pokopali v cerkvi Sv. Janeza Florentinskega v grob brez napisa. Danes sicer v cerkvi srečamo novejšo oznako groba in latinski epitaf, ki ju je arhitektu postavilo švicarsko veleposlaništvo v Rimu (Borromini je izviral iz današnjega švicarskega kantona Ticino).

wren

Christopher Wren je slavo v nasprotju z Borrominijem izdatno užival že za časa svojega življenja. Pri tem mu je pomagalo tudi dejstvo, da na Britanskem otočju ni imel resnega tekmeca. Slavni avtor katedrale Sv. Pavla v Londonu je še na stara leta pogosto nenapovedano obiskoval in nadzoroval obsežno gradbišče. Pri enem teh obiskov je v častitljivi starosti devetdeset let staknil prehlad, ki se je kmalu poslabšal. Po nekaj dneh ga je v postelji mrtvega našel služabnik. Wrenova slava je že v časih, ko arhitekti še niso bili današnji »starhitekti«, zadoščala, da so ga pokopali v grobnico v kripti njegove mojstrovine, kar je bila v tistič časih nepredstavljiva čast. Njegov sin mu je posvetil enega izmed najbolj znanih epitafov arhitektom: »Med temi temelji leži arhitekt te cerkve in tega mesta: Christopher Wren, ki je živel preko devetdeset let ne za lastno slavo, ampak za javno dobro. Bralec, če iščeš njegov spomenik, se ozri okrog sebe.«

Seaton_Delaval_Hall_02_(crop)

John Vanbrugh je bil Wrenov sodelavec in eden izmed redkih baročnih arhitektov v drugače tudi glede umetniškega izraza puritanski Angliji. V gradnji ekspresivnih mas, ki so združevale močno palladiansko tradicijo z domišljijo zrelega baroka, je dosegel nepresežene učinke; vendar pa svojega življenja ni posvetil le arhitekturi, ampak je bil tudi uspešen dramaturg in celo vohun, ki je moral zaradi svojega patriotskega »hobija« preživeti nekaj let v pariški ječi francoskega kralja. V njegovi domovini pa baročne arhitekture niso nikoli zares posvojili; zaradi povezav nove umetnosti s papeškim Rimom se je protestantska Anglija že kmalu po Vanbrughovi smrti popolnoma odvrnila od baročne umetnosti k strožjemu neoklasicizmu in palladianizmu. Niti nagrobni epitaf arhitekta se tako ni mogel izogniti angleškemu skepticizmu do ekspresivnih težkih mas, ki jih je Vanbrugh nalagal drugo na drugo: »Pod tem kamnom, bralec, gledaš mrtvega Johna Vanbrugha poslednje domovanje. Težka bremena je postavljal nate, zemlja, zato ga tudi ti prekrij z vso svojo težo.«

IMG_7054_-_Milano_-_Galleria_Vittorio_Emanuele_II_-_Lapide_-_Foto_Giovanni_Dall'Orto_-_8-Mar-2007

Giuseppe Mengoni je danes manj znani italijanski arhitekt, katerega ključno delo je razsežna Galerija Viktorja Emanuela v Milanu. Štirim ulicam sredi mesta je dodal nove fasade s trgovinami, jih prekril s tehnološko najnaprednejšimi jekleno-steklenimi konstrukcijami in glavno križišče kril z mogočno transparentno kupolo. Tako je ustvaril verjetno najlepšo kompozicijo pasaž 19. stoletja, ki so obveljale za vrhunec utelešenja potrošništva industrijske dobe. Tik pred odprtjem mogočne stavbe leta 1877 je njen avtor padel naravnost iz osrednje kupole na tla in na mestu umrl. Danes je njegovo ime vklesano v steber galerije kot posvetilo avtorju in epitaf obenem.

scarpa

Veliki Carlo Scarpa je umrl na potovanju po Japonski podobno kot nesrečni Mengoni: padel je s strehe. Na enem izmed svojih najbolj znanih del, pokopališču Brion pri Trevisu, je pokopan pod marmorno ploščo, ki zakriva enega bolj nenavadnih grobov arhitektov. Scarpa je namreč pokopan zavit v tkanino in v stoječem položaju; kombinacija srednjeveških pogrebnih običajev in futuristične kamnite plošče ustrezno zaključuje njegovo vedno originalno ustvarjalno pot.

krizanke

Kratki pregled bomo seveda zaključili pri Jožetu Plečniku, pri katerem je bila ideja večne arhitekture v ospredju od začetka pa povsem do konca ustvarjanja. Po pričevanju njegove gospodinje Urške Luzar naj bi tudi svoje zadnje besede posvetil arhitekturi. »Okna naj bodo bela, bela, čista,« naj bi dejal. Svoj grob in nagrobnik si je Plečnik uredil sam še za časa življenja, vendar pa je sebi primeren epitaf iskal predvsem v svojih arhitekturnih realizacijah. Zato se njegove besede »Ničesar ne odnesemo s seboj – dobra dela pa pojdejo sama za nami,« zrcalijo v napisu na fasadi Križank, enem izmed Plečnikovih poslednjih in tudi najbolj osebnih del. Epitaf po vsebini, če ne po formi, nas pozdravi ob vsakem vstopu na arkadno dvorišče: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.«

 

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja