Kako ste začeli oblikovalsko pot? Kdo je na vas, kot oblikovalko, ključno vplival?

Lahko bi rekla, da sem svojo oblikovalsko pot začela z študijem vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Pred tem sem študirala umetnostno zgodovino in si želela vzporednega študija na slikarstvu, vendar to takrat ni bilo mogoče. Če povem po pravici, me dizajn ni kaj dosti zanimal, vendar so bila mesta za vporedni študij na Akademiji na voljo samo na oddelkih za restavratorstvo in oblikovanje, tako da sem se na koncu odločila za slednje. Najbolj me je pritegnila ilustracija, tako, da sem še v času študija začela prispevati ilustracije za gledališke liste Mestnega gledališča ljubljanskega ter ilustrirati članke za študentski časopis Tribuna. Največje “odkritje”, ki je na moje delo močno vplivalo, pa je bila poljska šola oblikovanja in estetika poljskih plakatov. Gre za pristop k oblikovanju, kjer je močno poudarjena umetniška kvaliteta oz. barvitost, ilustrativnost, bogat simbolni in likovni jezik ter asociacije na metafore in historične reference. Tudi moj mentor iz Akademije, Radovan Jenko je dedič poljske šole, tako da je nekaj fascinacije prišlo tudi preko njega.

Poljski plakat, Frantisek Starowieyski (1958) in Jerzy Flisak (1959)

Ste uspešna samostojna oblikovalka s široko paleto projektov in strank. Kako izberete naročnika?

Pri freelancerskih projektih je skoraj vedno tako, da naročnik izbere mene. Ker imam nekoliko drugačen in precej specifičen likovni stil, so projekti, h katerim me povabijo, največkrat iz področja kulture, gledališča, filma, literature – to pa so tudi področja, ki me najbolj zanimajo. Tudi če gre za bolj komercialne projekte, so to ponavadi projekti, pri katerih si je naročnik zamislil podobo v stilu v katerem ustvarjam (npr. nekaj grotesknega, v povezavi s kolažem, …).

Na kaj vse morate biti kot oblikovalka vizualnih komunikacij pozorni?

Kot oblikovalec vidnih sporočil moraš biti pozoren na veliko stvari – tako v odnosu do ciljne publike, kot v odnosu do sebe. Mislim, da je zelo pomembno, da si samozavesten in poskušaš razviti lasten likovni izraz. Dobro je, da spremljaš in poznaš sodobne trende, vendar se jim ne poskušaš podrediti oz. preveč slediti temu, kar je trenutno moderno. Kot oblikovalec/illustrator moraš razviti prepoznaven stil, saj te bo kasneje veliko naročnikov najelo točno zaradi tega. Seveda pa je pomembno tudi, da si dober v različnih pristopih in različnih tehnikah in se stilsko lahko prilagodiš zahtevam posameznega projekta. Preko končnega produkta ne predstavljaš samega sebe, ampak je poudarek na sporočilu – dizajn je samo način, kako to sporočilo prenesti do ciljne publike. Najboljši izdelki imajo vedno pravo mero “forme” in vsebine, ne glede na medij v katerem ustvarjaš. Opažam, da je vedno več golega formalizma (tako v umetnosti, kot v oblikovanju), kjer je poudarek na tem kako nekaj izgleda oz. kako je narejeno, manjka pa dobre vsebine in notranje pomenskosti.

Serija naslovnic, Knjižnica MGL

 

Velik ilustriran zemljevid, Svet Vinjet Straholjubca in njih čudes, 2016

 

AppointMent plakat za skupino Širom

Kakšen je proces dela?

Proces dela je odvisen od narave projekta. Če oblikujem knjižno naslovko ali imam naročeno knjižno ilustracijo, najprej preberem knjigo in pri tem skušam izluščiti glavno idejo, koncept, laitmotiv oz. si zapisujem vse, kar se mi utrne ob branju in mi na koncu pomaga pri vizualizaciji. Z veseljem se lotim tudi oblikovanja gledaliških plakatov, kjer na začetku preberem scenarij in če je le možno dobim vpogled v proces nastajanja predstave. Po prebranem tekstu (če je seveda vkjučen) se lotim raziskave širšega “konteksta” danega naročila. Glede na motiv in tematiko skušam še kaj dodatnega prebrati, upoštevati “ugotovitve” literarnih ved, zgodovine, filozofije itd oz. skušam zajeti različne kulturne pomene obravnavane teme in likovnih elementov. Takšen prostop bi iz umetnostnozgodovinskega vidika lahko poimenovali ikonološka metoda (ikonologija je umetnostnozgodovinska disciplina, ki poskuša celotno razložiti upodobljeno snov in pri tem upošteva pisne vire in vse preostalo vedenje o umetnini, ki jo obravnava.) Proces dela od tu naprej je zelo intuitiven, saj ob vsebinski analizi dostikrat dobim kakšno dobro asociacijo ali se mi v glavi izriše podoba, ki jo na koncu tudi realiziram. Včasih pred končnih izdelkom nastane kakšna skica, včasih pa tudi ne.

 

Skice za spletno telenovelo Vitruvius, Outsider, 2016

 

Kako se soočate s plusi in minusi ‘freelance’ dela?

Meni najbolj ustreza biti “nekaj vmes” – da večino časa ustvarjam kot freelancer in si sama priskrbim nove naročnike, del časa pa hodim “na delo” v agencijo/oblikovalski studio. Če si popolnoma prepuščen samemu sebi potrebuješ veliko samodiscipline in dober “time-management” – kar naenkrat se lahko zgodi, da kar naprej delaš ali pa razmišljaš o delu. Nekajtedensko delo v agenciji mi ustvari občutek razgibanosti, rutine (ravno toliko kot jo potrebujem) in mogoče varnosti, poleg tega pa mi v prostih dneh ostane zadosti ustvaralne energije da se posvetim lastnim projektom. Prednost takšne organizacije je tudi to, da v prostem času delam na projektih, ki me resnično veselijo in ne rabim kar naprej oprezati za novimi priložnostmi ali zagrabiti vsega kar pride mimo.

Kje ustvarjate? Je delo v zasebnem oblikovalskem studiu za vas ključno ali si kdaj zaželite večjega kolektiva oziroma družbe, morda skupnega ateljeja? S katerim umetnikom bi si npr. želeli sodelovati? 

Deloma ustvarjam doma in deloma v skupnem ateljeju, ki si ga delim s kolegico Hano Jesih ter nekaterimi drugimi ilustratorji in animatorji. S Hano sodelujeva pri oblikovanju za Slovensko kinoteko (revija Ekran, časopis Kinotečnik, knjige, plakati, …) in nekaterih drugih projektih. Sem oseba, ki najraje ustvarja sama oz. v manjših kolektivih, zato mi je delo v dvoje idealno in nimam zares potrebe po večji skupini sodelavcev (v agenciji, kjer delam dvakrat na teden nas je sicer malo več, vendar gre za drugačen način dela in ne potrebujem toliko osebnega prostora). Zaradi različnih projektov pa sem veliko tudi po sestankih, kjer spoznavam različne ljudi, tako da mi družbe ne manjka. Od znanih umetnikov, s katerimi bi z veseljem združila moči mi trenutno pade na pamet italjanski slikar in oblikovalec Pierro Fornasetti ali pa ameriški illustrator Edward Gorey. Fornasetti, ki je znan predvsem po svoji seriji “Tema e Variazioni”, mi je všeč zaradi svoje vsestranskosti, bogate ikonografije in inovativnega združevanja ilustracije z notranjim oblikovanjem. Z Goreyjem pa bi z veseljem ilustrirala kakšno duhovito temačno pravljico za otroke. V resnici sta oba že mrtva in eden od njiju preveč samotarski, da bi sodeloval s komerkoli. Poleg opusa navdihujočih oseb iz preteklosti, mi je zelo všeč delo mladih poljskih oblikovalcev in ilustratorjev, npr. Agate Dudek, Gosie Herbe, Malwine Konopacke, …

Zelo aktivni ste na spletišču Instagram. Kako bi ocenili vlogo socialnega omrežja pri vašem delu? Je razlika med tujim in slovenskim kupcem?

Od socialnih omrežij za promocijo in predstavitev svojega dela uporabljam predvsem Facebook, Instagram pa mi služi bolj kot nek oseben vizualen dnevnik in ne toliko kot orodje za nabiranje strank in naročnikov – tudi heštege sem se naučila uporabljati šele kakšno leto nazaj. Na začetku sem se malo obotavljala okrog tega, da si postavim FB stran (zoprni občutki glede propagiranja svojega dela preko nabiranja lajkov), vendar sem kmalu ugotovila, da brez tega ne gre in da dobra promocija igra veliko vlogo pri pridobivanju nove publike in novih naročnikov. Na koncu se je Facebook stran izkazala za dobro odločitev, saj preko nje dobim dober odziv, veliko vzpodbude, vsake toliko časa pa tudi kakšno povabilo k sodelovanju. Imam tudi spletno stran, kamor dodajam večje in bolj zanimive projekte, prisotna pa sem še na nekaterih drugih platformah – Behancu, Linkedinu, Society6 ter mednarodnem portalu za ženske umetnice Women Who Draw.

Pomembno je, da imaš kot oblikovalec/illustrator dobro online prezenco, vendar se je bolje osredotočiti na manj socialnih omrežij in tam objavljati bolj pogosto (drugače se lahko polovico svojega časa ukvarjaš samo s tem). Ne vem kakšna je razlika med tujim in slovenskim kupcem, ker do sedaj še nisem prodajala svojih del po spletu, sem pa delala s tujimi naročniki (predvsem iz Amerike). Tukaj je bila glavna razlika v tem, da so mi plačali honorar še preden sem jim poslala končni izdelek.

 

Grafika – Eva Mlinar

 

Straniščne spletke

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja