Kaj pomeni biti resnično predan član kolektiva? Kdaj je pripadnost podjetju ali skupini absolutna? Morda takrat, ko posameznik svojo dobrobit povsem podredi dobrobiti skupnosti. Skrajnost morda zaznamujejo japonski kamikaze iz druge svetovne vojne, v gospodarstvu pa je lahko podoba takšne prizadevnosti ad absurdum, torej onkraj zdravorazumskega nagona po samoohranitvi, uslužbenec, ki mu na pleča naložijo optimizacijo podjetja. Uslužbenec najprej korigira negospodarno naročanje surovin. Nato preveri, kolikšnen del delovne sile ovira konkurenčnost podjetja, in predlaga odpustitev nepotrebnih delavcev. Ko so delovni procesi optimizirani tako, da ne proizvajajo več nikakršne izgube, je njegova naloga izpolnjena. No, skoraj izpolnjena: preostane mu samo še, da vodstvu predlaga lastno odpustitev, saj njegova vloga ni več potrebna – nasprotno, s končano optimizacijo je postala še zadnja ovira do lastne izpolnitve.

Samouničujoča doslednost takšnega tipa je dovolj redka (ne pa izjemna, kot kaže primer direktorja v ameriški zvezni upravi, ki je kljub jezi svojih podrejenih predlagal ukinitev lastne agencije, češ da je postala nepotrebno breme javnega proračuna), da se večini izmed nas zdi absurdna. Ne morda zato, ker bi bila sebičnost in nagon po samoohranitvi svéta, ampak zato, ker takšna optimizacija ni usmerjena k  izboljšanju kakovosti človeških življenj ali morda h kakšnem drugem humanističnem cilju, ampak nasprotno, k optimizaciji procesa samega, ki s tem ljudi poniža samo v svoje instrumente. In vendar se zdi, da je v nedavnem intervjuju v Guardianu z arhitektko Liz Diller iz znanega arhitekturnega biroja Diller Scofidio + Renfro mogoče prebrati izpoved podobno paradoksalne dinamike.

High Line na Manhattanu v prvi polovici 20. stoletja

Diller Scofidio + Renfro spadajo prav gotovo med bolj zanimive in intelektualno izzivalne arhitekte zadnjih desetletij, kar se ne kaže samo v njihovih že skoraj legendarnih realizacijah, kot je »Blur Building« na Neuchatelskem jezeru, ampak tudi v iskreni refleksiji zagat sodobnega arhitekturnega dela. Eden izmed najbolj znanih in uspešnih projektov biroja je prav gotovo High Line, nad ulice dvignjena železniška proga na spodnjem Manhattanu, ki je v drugi polovici 20. stoletja počasi opustela. Leta 2006 pa se je začela radikalna prenova nekdanje železniške infrastrukture, ki jo je v desetletju spremenila v edinstven ozelenjen park in rekreacijsko pot visoko nad newyorškimi hrupnimi in prometnimi ulicami. Obenem pa je zares lep projekt postal tudi generator izredno hitrega razvoja nekdanje četrti z mesnicami (Meatpacking District), ki se je v kratkem iz zapuščene postindustrijske soseske prelevila v modno in drago območje, polno novih arhitekturnih realizacij mednarodnih zvezdniških arhitektov, kot sta Gehry in Nouvel.

Kot vedno, je tudi tu hiter razvoj povzročil enako hitro uničenje: astronomski dvig cen in dizintegracijo obstoječe skupnosti. Liz Diller je glede kritik Manhattanskega projekta iskreno potrdila, da »High Line prebivalce potiska iz soseske. Kmalu bo izgnala tudi naš biro.« Vendar pa kljub obžalovanju neusmiljene gentrifikacije izjavlja, da ne bi ničesar naredila drugače: »Na noben način ne bi mogli predvideti takšnega uspeha projekta. Saj vendar nočeš ustvarjati neuspešnih projektov, po drugi strani pa uspeh rojeva špekulacije in razvoj. Gre za čuden cikel. Vse, kar lahko narediš, je, da posreduješ in poskušaš narediti najboljše, kar je v danem trenutku mogoče.«

Nekaj zanimivega je v iskrenem razmišljanju arhitektke, ki si zaradi uspešnosti lastnega dela kmalu ne bo več mogla privoščiti najemnine za lastno pisarno. Nekaj, kar spominja na doslednost na začetku opisanega uslužbenca, ki je kot nujno posledico svoje učinkovitosti pripravljen sprejeti tudi lastno ukinitev. Še bolj pa je morda povedno profesionalno vztrajanje, da klub vsemu ne bi ničesar naredila drugače. Zakaj ne? Če so posledice kakovostnega arhitekturnega projekta v veliki meri negativne, mar to ne pomeni, da bi morali ponovno premisliti in morda tudi spremeniti same kriterije arhitekturne kakovosti? To ne pomeni, da bi morali železnico pustiti pri miru in se naslajati nad počasnim propadanjem – tudi po mojem mnenju gre navsezadnje za odličen projekt, ki sem ga imel priložnost v živo izkusiti kmalu po odprtju. Vendar pa to morda ni dovolj, morda bi se bilo High Line treba lotiti v širšem kontekstu Manhattanskega zastrupljenega nepremičninskega cikla, in ga prenoviti tako, da ne bi postal predvsem gentrifikacijska predstraža, še ena kraljevska proga investitorjev in špekulantov do poceni zemljišč. »Najboljše, kar lahko narediš v danem trenutku,« o čemer govori Liz Diller, je morda ravno radikalni premislek vloge arhitekta v na prvi pogled nenadzorljivem špekulativnem vrtincu. Tako pa imamo v High Line še en primer operacije, ki je menda uspela, čeprav sta umrla tako pacient kot zdravnik (zmagal je morda le dobavitelj zdravstvene opreme). Torej uspešne gentrifikacije območja, ki pa je ravno zato izgubilo ne le izvorne prebivalce, ampak bo kmalu izgubilo tudi lastne ustvarjalce, arhitekte.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja