ČE SI ARHITEKT, NAREDI PROSTOR ČLOVEKU – IN SE UMAKNI

Pogovarjala se je: Nina Granda

Herman Hertzberger(1932, Nizozemska) velja za enega najvplivnejših arhitektov zadnjih 30 let. Sam se ima za socialno angažiranega arhitekta, s strastjo do oblikovanja stavb po meri človeka. Stavba mora dimenzijsko ustrezati merilu človeka, da mu omogoča polno gibanje. Bistvena lastnost arhitekta je prostorska in človeška občutljivost; sposobnost opaziti zanimivosti in majhne čudeže v okolju. Biti mora empatičen; znati mora poslušati, slišati in spregledati, kaj ljudje mislijo in čutijo, potem lahko ustvarja prostore. Ne sme slediti lastnim estetskim idejam. Arhitektura mora ljudi umeščati v prostor tako, da živijo dostojanstveno.

G. Hertzberger, spomnim se čudovitega predavanja, ki ste ga imeli na ljubljanski fakulteti za arhitekturo leta 2007. Med drugim ste dejali: »Če želite zasnovati zares dobro šolo, morate najprej pozabiti vse, kar so vas naučili o arhitekturi. Nehati morate razmišljati kot arhitekti.« Še vedno tako mislite?

Seveda. Arhitekti smo naučeni, da imamo radi red, razmišljamo strogo racionalno. Otroke pa najbolj spodbujajo ravno prostori, ki nimajo točno dodeljene funkcije, takšni, ki jim lahko sami določijo namen.

Zagovarjate načelo, naj arhitekt uporabo prostorov popolnoma prepusti bodočim uporabnikom, naj se ne vmešava s svojimi pričakovanji?

Osebno me je vedno fasciniralo, kaj uporabniki naredijo s stavbo. Vsi arhitekti, ki jih poznam, mislijo, da ljudje njihove stavbe pokvarijo. Saj ne bodo tega naravnost izrekli, vendar tako mislijo. Če pomislim na svoje realizacije, interierji mojega Doma za ostarele De Drie Hoven so na primer popolnoma spremenjeni, polni vsakdanjega kiča. Ampak vse to ustvarja prizore, ki me prevzamejo. V njih opazim lepoto banalnosti.

Zame je bistvo arhitekture še zmeraj – naredi prostor in se umakni.

Prav takšen je tudi naslov vaše prve knjige. Kakšen prostor mora v skladu s to mislijo ponujati dobro zasnovana šola?

Šola mora omogočati predvsem spodbudno, privlačno, družabno vzdušje. Tako, ki te oblikuje in se ga spominjaš kot pozitivnega tudi takrat, ko imaš 83 let.

Danes obstaja nekaj različnih, toda uradnih metod poučevanja. Potrebujejo različne metode različno oblikovane prostore?

Pravzaprav ne. Osnovne zahteve prostora so vsakič bolj ali manj podobne. Prostor mora omogočati zbrano delo, paradoksalno pa hkrati tudi razgled na druge; ravnotežje med možnostjo, da si sam s seboj in obenem v družbi.

Kako šolski prostor spodbuja druženje?

Šola mora biti ves čas spreminjajoč se, spodbuden prostor, v katerem se veliko dogaja. Prostor, kjer se naučiš odločanja in sprejemanja odločitev. Kot v trgovini, kjer ti je vse na razpolago in moraš izbirati. Ne samo to, otroci morajo sodelovati z drugimi otroki, učijo se upoštevanja drugega, razumevanja. Te veščine so pomembnejše od branja, pisanja in aritmetike, in šolski prostor mora te aktivnosti spodbujati tako, da je nevtralen, da dopušča vse različne možnosti uporabe, ki si jih zamisli otroška domišljija.

V svojih zapisih in realizacijah šolski kompleks primerjate z mestom. Šola je za vas mikro mesto.

Res je, ampak pomembne niso le šolske stavbe. S širjenjem učnega curiculuma je vse bolj pomembno, da je vse naše okolje izobraževalno, ne samo šolske ustanove. Nenehno učenje ni omejeno na šolske ure, nadaljuje se tudi, ko zapustimo šolsko stavbo. Ko sprejmemo vse okolje kot spodbudno, se začne brezmejno učenje. Potem ne postane samo šola mesto v malem, ampak tudi mesto postane rastoča, velika šola.

Imate to v mislih, ko govorite o učnem mestu, learning city?

To je spodbudno okolje, ki usmerja ljudi, še posebej mlade ljudi, da postajajo modrejši. Vse v mestu, hiše, ceste, trgi, vsi bi morali sporočati zgodbe, ideje, zamisli svojim prebivalcem, pa tudi naključnim turistom. V tem smislu bi morala biti tudi dobra stavba mikro mesto.

Psihologi pišejo o izjemnem pomenu vtisov iz okolja, ki jih otroci doživljajo v letih osnovnega šolanja.

Študije dokazujejo, da vtisi iz osnovne šole zaznamujejo občutek za prostor in pričakovanja od prostora do konca življenja. Zato je pomembno, da so ti prostori raznoliki, da vzbujajo čim več pozitivnih asociacij, da spodbujajo druženje in raziskovanje. Prizori, ki se najbolj vtisnejo v zavest, so učilnice, hodniki, stopnice …

In okna, skozi katera si lahko oddahneš!

Razgled je v šoli zelo pomemben. Možnost, da si osredotočen na delo, a hkrati lahko vidiš, kaj se dogaja zunaj, to mora dober šolski prostor omogočati. Prijateljstva, simpatije, tkanje medosebnih odnosov, to je temeljno učno gradivo šolskih let.

Zelo cenite metodo poučevanja Montessori. Ta dopušča otroku, da razvija lastne specifične sposobnosti tako, kot mu najbolj ustreza. Arhitekturna zasnova Montessori predvideva čim bolj odprt, nediferenciran prostor. Omejenega prostora za strogo individualno koncentracijo je malo. Bolj samotarski ali introvertirani otroci se v tem sistemu ne znajdejo najbolje.

Lastnost dobro zasnovanega odprtega prostora je raznolikost, razgibanost, možnost, da se umakneš, a da si še vedno s pogledom lahko povezan z drugimi. Intimnost ja, ne pa osamitev. Vedno mi govorijo, da ni nič bolj zaštrašujočega od tega, če nekdo pričakuje od tebe, da boš sam dokončal svojo lastno hišo. V tem je zrno resnice. To je cena za filozofijo Montessori. Pogosto so me že obtožili, da preveč zahtevam od inventivnosti ljudi.

Če to prevedemo v arhitekturo, ni vaša težnja po oblikovanju nevtralnega prostora posledica želje po zasnovi prostora kot odra, kjer lahko socialna srečanja svobodno potekajo?

Včasih sem mislil, da je prostor tako neoprijemljiv pojem, da nihče ne ve, o čem pravzaprav govori. Gre za idealni koncept, morda ga prav zato ni moč definirati. Prostorska organizacija, ideja, da so stvari dobro pozicionirane vis-a-vis druga drugi, da si dosegel prave perspektive, razdalje, mere in v njih pravilno izrazil potrebe skupine, ki bo v stavbi delala. Če rečem prostor, mislim javni prostor, in javni prostor je prizorišče sprememb, prostor zgodb, tudi prostor moči. Cesta je prostor revolucije. Revolucija se ne more zgoditi, če ni ceste.

V zadnjem času so ceste zamenjala družabna omrežja.

Imate prav. Prostor ima tudi virtualno kategorijo. Ravno zato je tako pomembno, da je fizični javni prostor zasnovan tako, da omogoča fizične, realne stike. To ne bo nikoli izginilo, arhitektura bo v tem smislu zmeraj fizična. Za ekranom je vsak zase. Cesta pa je javna dnevna soba, prostor, kjer ljudje dosegajo spremembe skupaj.

V Sloveniji je zakonodaja precej toga, natančno so predpisane dimenzije učilnic, hodnikov, garderob, malo prostora je za nevtralne, vmesne zasnove. Je moč narediti dobro šolo v vsakih zakonodajnih omejitvah?

Ne v vsakih razmerah, a omejitve nikoli niso razlog za slabo arhitekturo. Nogometaš ne more kriviti črt, ki so zarisane na igrišču, za neuspeh, niti naj jih ne kuje v višave, če se mu kdaj posreči.

Spremljate slovensko arhitekturo? Kakšne asociacije vzbuja Ljubljana?

Za arhitekte je Ljubljana Plečnikovo mesto. Seveda knjižnica in rečno nabrežje in prostori na obeh straneh reke. Edino mesto, ki ima v svoji središčni točki mostove, in to tri. Ne znam si zamisliti lepšega srca mesta.

 

*Intervju je bil objavljen v 3. številki revije Outsider, oktobra 2015. Naročite revijo Outsider, 4 številke, 25€, na: narocnine@outsider.si

7. številka izide 12. oktobra 2016, na temo LEPOTA.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja