HIŠE KOT FILMSKE ZVEZDE

od • september 22, 2015 • KulturaKomentarji (0)1380

Tako kot je commedia dell’arte zaznamovala popularno kulturo 18. stoletja, opera pa tisto 19. stoletja, je film 20. stoletju med vsemi umetnostmi pustil verjetno najobčutnejši pečat. Arhitektura na prvi pogled ni privilegirana filmska zvezda; ker je njena ključna lastnost trajanje, se zdi, da se le težko polno izrazi v devetdesetih minutah celuloidnega traku. Kljub temu so mnogi slavni režiserji to domnevno pomanjkljivost obrnili v prednost; med njimi so taka slavna imena kot Andrej Tarkovski, Jean-Luc Godard in Jacques Tati. Tokrat pa bomo omenili nekaj manj pogosto omenjanih filmov, kjer arhitektura ne statira le v vlogi rekvizita, katerega naloga je vzpostavljati primerno ozadje in atmosfero, ampak tudi vstopi na prednji oder, ponekod pa zavzame kar vodilno vlogo.


King Vidor: Izvir (1949)
Visokoproračunski film klasične hollywoodske dobe je nastal po kultnem (in razvpitem) istoimenskem romanu Ayn Rand, ki je zasluženo obveljal za ideološko biblijo (neo)liberalcev in libertarcev. Drzni in v svojem bistvu popolnoma protidružbeni glavni junak je arhitekt – kar je dejstvo, ki drugim arhitektom v kinodvorani obenem laska in jim postavlja dvome o domnevni dobrohotnosti in družbeni odgovornosti njihovega poklica. Družbeno odgovorni arhitekti imajo morda visoke ideale, Ayn Rand pa nam z veseljem pokaže, da neoliberalni arhitekti zato zgradijo najvišje stavbe in si vzamejo najlepša dekleta!


Ingmar Bergman: Kriki in šepetanja (1972)
Nordijski mojster počasnega stopnjevanja tesnobe umesti dramo o treh aristokratskih sestrah v izoliran podeželski dvorec. Stara stavba z vsakim kadrom in zvokom več kot le podeljuje okvir frustracijam dveh sester, ki skrbita za umirajočo tretjo sestro in se pri tem soočata s svojo družbeno in psihološko utesnjenostjo.

https://www.youtube.com/watch?v=ijPIfZt72vc
Albert in David Maysles: Grey Gardens (1975)
S tem odličnim dokumentarcem obiščemo razpadajočo hišo v prestižni četrti podeželskih vil in dvorcev na Long Islandu blizu New Yorka. Starejša gospa in njena hčerka srednjih let, teta in sestrična Jackie Kennedy Onasis, ki sta po spletu okoliščin na lepem zavili iz avtoceste glamurja in razsipnosti ameriškega visokega sloja, sta se z desetletji samotnega življenja v počasi sesuvajoči se hiši na nek način zlili z njenimi stenami in spominki iz njunega »prejšnjega življenja«.

https://www.youtube.com/watch?v=DAzVmJOLHas
Dick Williams: Hiša gospe Winchester (1963)
Kratek film je nekakšna temačna sinteza dokumentarca Grey Gardens in Bergmanovih Krikov in šepetanj. Vdova zgodaj umrlega lastnika še danes legendarnega proizvajalca strelnega orožja Williama Wirta Winchestra. Zaradi govoric o mnogih nenavadnih prostorih, stopniščih, ki ne vodijo nikamor, skritih sobah in čudaških muhah priletne vdove, ki hiše ni nehala dograjevati skoraj do svoje smrti, je hiša postala stereotipno prizorišče duhov ameriškega Zahoda. Temu je pripomogla tudi ljudska govorica o ceni, ki jo morajo člani družine Winchester plačevati za vse, ki so umrli pod streli njihovih pušk. Tu je arhitektura dramaturško v popolni prevladi: v dokumentarcu ni niti enega človeka.

https://www.youtube.com/watch?v=_gHAwUxiJJ8
Peter Greenaway: Arhitektov trebuh (1987)
Nekoliko nenavaden, a briljanten film iz osemdesetih spremlja prihod uglednega arhitekta srednjih let v Italijo na otvoritev razstave o slavnem arhitektu razsvetljenstva Boulléeju. Makete ikoničnega Kenotafa Newtonu in druge fantastični projekti iz časa francoske revolucije skupaj s klasičnim in baročnim Rimom služijo kot okvir počasnega psihološkega, ljubezenskega in fizičnega sesuvanja arhitekta, ki postane nekakšna evropska antiteza herojskega idealista iz hollywoodskega Izvira, s katerim smo pričeli naš pregled …
Miloš Kosec

Sorodne vsebine

Komentarji