Pred nedavnim je umrl človek, ki je notranjo opremo in način bivanja v slovenskih stanovanjih zadnjih desetletij zaznamoval bolj kot Niko Kralj, Edvard Ravnikar, Marta in France Ivanšek skupaj. Sedemindvajsetega januarja je v enaindevetdesetem letu na svojem domu na Švedskem preminil Ingvar Kamprad, ustanovitelj pohištvenega giganta Ikea.

Če je prihod McDonaldsa simptom začetka ekonomsko-politične tranzicije, je odprtje Ikee znak njenega konca. Zemljevid razširjenosti njenih poslovalnic po svetu se skoraj povsem ujema z bogatim “globalnim severom” (rumene države so “v pričakovanju”, med njimi tudi Slovenija).

Ikea je v slovenskih tranzicijskih desetletjih predstavljala eno izmed ultimativnih želja. Od devetdesetih let so bila romanja preko meje v njene ambasade v Gradcu, Celovcu, Furlaniji in Zagrebu nekakšen postmoderni odmev že rahlo obledelih socialističnih spominov na kupovanje in tihotapljenje kavbojk na tržaškem Ponterossu. Prava želja pa je bila, da bi jo imeli tudi kje v bližini ljubljanske obvoznice. Tri velike aspiracije devetdesetih: EU, NATO in Ikea. Svojevrstna ironija je, da se je neuslišana ljubezen med Slovenci in Ikeo začela klasično: z oddaljenim občudovanjem in samozaničevanjem: »Kje bodo sploh našli dovolj veliko parcelo, četudi bi jo sploh hoteli zgraditi pri nas?« se sliši podobno kot tiste na pol resno izrečena mnenja, da reaktivcev Slovenska vojska ne premore samo zato, ker naj ne bi imeli kje manevrirati … Res dobre stvari naj bi bile za nas po definiciji prevelike! Pozneje se je strast prelevila v hladno brezbrižnost: »Grem pa v Celovec v Ikeo, če regala ne najdem nikjer drugje.« Danes pa je razmerje pristalo na precej neprikritem zaničevanju: »Njihovo stanovanje je pa v celoti iz Ikee!« In to ravno kakšno leto pred tem, ko bo nekdanji zunanjepolitični trojček leta po vstopu v Evropsko unijo in NATO okronan še s končnim, očitno najbolj zahtevnim korakom: gradnjo čisto prave Ikeine poslovalnice v BTC-ju. Če za sosedo naenkrat dobimo osnovnošolsko neuslišano ljubezen, ne more nihče pričakovati, da bomo še enkrat izgubili glavo.

Billy knjižne police: 39 let prodaje, več kot 40 milijonov proizvedenih kosov (vir: ikea.com)

Vendar pa so sledi nekdanje skoraj absolutne avtoritete glede notranje opreme, ki jo je pri nas desetletje ali dve brezprizivno določala Ikea, še dovolj sveže in povsod prisotne. Sčasoma se bo seveda tudi ta avtoriteta razredčila in osipala; zaradi bolj turbulentnih valov redekoriranja stanovanj kot pred stoletjem, pa tudi zaradi drugačne kvalitete izdelave, bele linije skandinavskega pohištva za vsak žep prav gotovo ne bodo vztrajale tako dolgo kot na primer težko alt deutsch pohištvo stoletje nazaj. Ikea tako kot večina drugih serijskih proizvajalcev kljub relativni kakovosti proizvodov natančno ve, kaj pomeni načrtovana zastarelost. Bo pa verjetno bolj kot arbiter bivanjskega okusa še naprej ostala dovolj kvaliteten ponudnik nevtralne in tehnične opreme stanovanj. Kuhinjski pripomočki, regali, preprosta tehnika … Na utilitarnem področju bivanja bolj kot pri velikih remek kosih, kjer individualizem in specifičnost spet vladata, bo ostala neprekosljiva.

Klippan zofa: 39 let prodaje (vir: ikea.com)

In ravno tu leži Ikeina skrivna moč: izumila je nevtralnost in objektivnost notranjega opreme in zato postala nepogrešljiva.  Kot da obstaja kaj takšnega kot nevtralnost dizajna! V produkciji fikcije domnevno objektivnega, utilitarnega sloja v slehernem stanovanju, ki ga nato nadgradimo z majhnimi osebnimi dodatki, leži največji uspeh švedske multinacionalke.

Zato se lahko pohvali s še nepreseženimi številčnimi dosežki: menda se na svetu vsakih 10 sekund proda en knjižni regal Billy, eden izmed desetih Evropejcev pa naj bi bil zaplojen v Ikeini postelji.

Ironično (čeprav ne samo po sebi slabo) je tudi, da so slovenska stanovanja v iskanju tržnega individualizma in poceni potrošništva po desetletjih domnevne socialistične sivine in pomanjkanja ponudbe na trgu danes drugo drugemu podobna bolj kot kadarkoli prej. Socialistično sivino je zamenjala Ikeina »nevtralna« belina, nekdanjo monotonijo pomanjkanje ponudbe pa je nadomestila monotonija tržne optimizacije.

Poäng naslanjač: 40 let prodaje, več kot 30 milijonov proizvedenih kosov (vir: ikea.com)

Ikea ni samo eden izmed izvoznih artiklov skandinavskega bivanjskega ideala, do katerega imamo Slovenci ter arhitekti še posebej skoraj malikovalski odnos. Podjetje je z oblikovanjem in pragmatičnim trženjem pohištva, nenazadnje pa tudi z mesnimi kroglicami v svojih restavracijah, skandinavskost pravzaprav izumilo.

Ikeina navodila za sestavljanje pohištva s svojo ironično mešanico stripa, piktograma in neizgovorljivih imen produktov bi si tudi v Muzeju prekinjenih ljubezni v Zagrebu gotovo zaslužila častno mesto – na svoji vesti imajo prav gotovo več ljubezenskih razhodov kot katerikoli drug tržni produkt (s to statistiko, ki je dopolnitev prej omenjenega desetinskega deleža pri zaplojevanju Evropejcev, se pri podjetju ne hvalijo). Tudi zato bo imela Ikea v vsakem bodočem muzeju oblikovanja in bivanjske kulture 20. stoletja obvezno, četudi ambivalentno mesto.

Miloš Kosec

 

Spletne vsebine se razlikujejo od tiskanih! Z naročilom revije podprete ustvarjanje obojih!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja