Pozvonilo je. Z zamahom in z nasmeškom odprem vrata, pričakujoč frenda, pred vrati pa … en dečko budist, če bi kupila knjigo. Sej je fajn, mu pravim, da med prazniki kažeš na alternativo, ampak knjige res ne rabim… Te smem neki vprašat, pravim previdno. Ti kr, pravi on. Kako si se … znašel v tem? Prej sem bil kristjan, pravi, in ves čas sem bil nesrečen. Ne vem, zakaj sva počepnila, morda zaradi mimohoda mačka, ki ga je hotel pobožat, ampak na koncu sva čepela vsaj deset minut, ob mačku se je s široko odprtimi očmi mimo sprehodila tudi soseda, govoril je o frendu, ki se pali na vojno, govoril je o času v vojski, govoril je o bratu, ki da je bil že pet let pred njim budist, govoril je in govoril, o tem, kako je duhovnik v vseh življenjih duhovnik, jaz sem rekla, tudi moj maček ima več življenj, a jih je sedem že porabil, potem je rekel, škoda, ker nimam kakega piškota zate, jaz sem rekla, škoda, ker ti tudi jaz nimam kaj dat, srečno, sem rekla, vsaj to, vstala in se pogladila po bolečih nogah, se vrnila v stanovanje in zdaj čakam, da pozvoni v drugo.

 

Napisala: Dijana Matković

Ilustracija: Milanka Fabjančič

 

Naroči revijo

Deli objavo:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja