Prišel je z rdečo zastavo, ki je gledala iz nahrbtnika, videti je bil kot rdeča raketa, ki se bo zdaj zdaj pognala v vesolje.

»Vi ste pa rdeča raketa,« mu pravim.
»Ha! Pa sem res,« pravi on.

Ko sem ga intervjuvala, se je pred Moderno galerijo »na ta odličen dan!« (Živadinov) zbralo kakih 50 ljudi in mahnili smo jo po poteh Kosovela.

»Tega ni! To ne obstaja!« se na ves glas dere pred vhodom ministrstva za notranje zadeve, ko začuden miličnik pogleduje proti pisani druščini in ga fotograf hiti prepričevat, da smo povsem miroljubni, kar je trditev, ki bi za Živadinova težko obveljala. Pri nekaterih raketah ne moreš vedeti, kaj jih bo pognalo v zrak.

»Tu je bila menza in sem je Srečko hodil jest. Evo, tule,« pokaže po parkirišču, »je stal vsak dan v vrsti za kosilo.«

***

Na Wolfovi.

»Zdaj nam gre nasproti igralec, ki sem ga oblekel v kiparja Jakova Brdarja,« reče polglasno. »Vi ga samo glejte, ko bo šel mimo.«

»Dragan!« se ob gruči ustavi kipar. »Zakaj te mlade ljudi zapeljuješ s svojo pametjo?«

»Peljem jih po Kosovelovi Ljubljani!«

Kipar zmajuje z glavo. »Sem delal en kip,« pravi, »pa mi je naročnik rekel – ta kip mi ni podoben. Rekel sem mu: bolje, da vam ni podoben in je dober, kot da vam je podoben in je slab,« postavi piko in namerava oditi.

»Jakov, pridi z nami naprej,« nekdo reče za njim.

»Saj te ne sliši,« reče rdeča raketa.

»Ne slišim!« zavpije kipar in trmasto odkoraka.

***

Na Vegovi.

»Srečko je prišel v Ljubljano z dvanajstimi leti. Deset let je ogromno! Tule je hodil na realko, tule čez pa na univerzo. Tu je njegovih deset let. Srečko je bil matrica. Ne kopija, matrica. Kopija je ničvredna. Kopija ne dela. Dobra je kvečjemu za učit, za nekaj ponazorit. Počakajte tukaj. Šel bom čez cesto do univerze, se dotaknil vrat, prišel nazaj, se dotaknil vrat nekdanje realke in z vzklikom ‘Anarh’ – to je naslov romana, ki ga je hotel Srečko napisati – vstopil v matrico. Ko bom vstopil v matrico, mi boste zaploskali.«

Ploskamo. Zahvalim se. Ljubljana je bila z Živadinovom bolj živa. Odidem. Ne vem, če ravno matrici naproti, a vendar z bolj živahnim korakom kot ob prihodu.

 

Napisala: Dijana Matković

Ilustracija: Milanka Fabjančič

 

Naroči revijo

Deli objavo:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja