Benetke niso mesto, ampak naravno-kulturni fenomen, ki ga stoletno propadanje določa vsaj v taki meri kot gotsko-čipkasta eleganca in že davno obledela aroganca. Na počasi drseči poti navzdol je prikazen v laguni že vsaj od konca osemnajstega stoletja, ko je Napoleon ukinil Beneško republiko (in za nagrado s seboj nazaj v Pariz vzel štiri bizantinske konje s pročelja cerkve Sv. Marka). V resnici pa si La Serenissima ni nikoli zares opomogla že od svojega zadnjega indijanskega poletja leta 1571, slavljene pomorske bitke pri Lepantu, ko je njeno ladjevje premagalo otomansko mornarico. Štiri stoletja in pol že živi kljub zapadlim kreditom, katerih obresti pomagajo odplačevati turisti in v palačah nagrmadene umetnine. Če je Rim s trumami romarjev izumil prvo evropsko obliko popotništva, so Benetke rojstni kraj njegove sodobne različice, kulturnega turizma. V starih in častitljivih mestih skupaj s trumami turistov, ceneno kulinariko in airbnb sobami ponavadi pride tudi kriza identitete. Tudi Benetke imajo vse to, in še celo čez vsako mero, pa krize identitete kljub temu ne poznajo – štiri stoletja in pol so mesto spremenila v na pol cinično, na pol brezbrižno staro gospo, ki se je s svojo identiteto preprosto naveličala ukvarjati in samo še uživa v toplini jadranskega sonca. Navsezadnje: kdo ve, koliko poletij še ima pred sabo.

Beneški arhitekurni bienale ima za sabo precej manj častitljivo zgodovino, čeprav je njegov strokovni ugled med svetovno arhitekturno srenjo skoraj enako neomajen kot kulturno-zgodovinski ugled Benetk. Se pa kljub temu obnaša precej podobno kot mesto, ki ga gosti vsako drugo leto – kot da bi se naveličal ukvarjati s svojo (verjetno že od vsega začetka obstoječo) krizo identitete. Tri dni pred otvoritvijo je na sporedu predogled, ko je mogoče v Arsenale in Giardine vstopiti samo s posebnimi povabili; takrat se v Benetke z vsega sveta zgrnejo trume arhitektov in novinarjev iz vsega sveta. Pokrita promenada Arsenala in sprehajalne poti Giardinov so bolj kot razstavišču podobne galeriji »Kdo je kdo« v arhitekturi. V tem mednarodnem, pa obenem zelo majhnem (in, tudi to je treba poudariti, zelo belem in privilegiranem, pa kljub temu negotovem) svetu se med seboj poznajo vsi; seveda pogledi uhajajo tudi na ravnokar odprte nacionalne paviljone in osrednje razstave, večinoma pa so vseeno osredotočeni na pomenke, govorice in mizice s proseccom. Homo architectus v svojem naravnem habitatu. Tako nekako si predstavljam indijansko poletje beneške aristokracije, ko jo je slikala umetniška dinastija Tiepolov v osemnajstem stoletju, skrbno izolirano v svojih vodnih palačah in zlatih gondolah. Lepo, zelo lepo, pa tudi nekoliko melanholično, ker se je že skoraj popolnoma poslovila od vzvodov moči v družbi in vsaj intuitivno sluti svojo vse bolj naraščajočo irelevanco.

Letošnji šestnajsti arhitekturni bienale kuratork Yvonne Farrell in Shelley McNamara (vodji irske pisarne Grafton Architects) že s svojim naslovom »Freespace« sproža številne pomisleke: kako naj ga prevajamo in kako naj se do njega opredeljujemo, če ga ne znamo niti zanesljivo prevesti? Brezupna širina in odprtost glavnega koncepta, ki ne seže kaj dosti globje od svojega naslova, ki ga lahko razumemo kot Prostor svobode, Osvoboditi prostor ali kaj tretjega, je zelo drugačen kot koncept Alejandra Aravene izpred dveh let. Angažiran, čeprav problematičen (in po mojem hudo sporen) Aravenov Bienale »Poročanje s fronte« je zamenjala odprtost in včasih naravnost moteča neobremenjenost z besedami in idejami. Bienalu se pozna, da ima tokrat veliko več sproščenih sodelujočih arhitektov, od katerih ni nihče pričakoval močnega družbenega angažmaja. Takšna vprašljiva sproščenost pa ima tudi nekaj dobrodošlih posledic: veliko arhitektov se vrača k temu, kar najbolj obvladajo: predstavlja svoje lepe (In včasih tudi dobre) hiše in projekte; na Bienalu je mnogo dobre arhitekture in nekaj naravnost vrhunske; je tudi bolj senzualen kot prejšnji, kar je pohvalno. V nekaj nacionalnih paviljonih najdemo celo malo humorja, kar je na vsakem Bienalu redkost: morda zato, ker se v arhitekturi neduhovitost še vedno prepogosti enači z resnostjo namesto s pomanjkanjem duha.

Vendar pa sejemsko naravo razstave (o kateri je že pisal kolega Matevž Granda) tako širok, morda celo neobstoječ vodilni motiv glavnih kuratork sooči s konstitutivno zagato vsakega Beneškega bienala: kakšen je namen tega finančno in logistično gigantskega zalogaja? Letos so prve kritike glavne razstave na Bienalu v mednarodnem strokovnem tisku skoraj brez brez izjeme skeptične ali negativne – že dolgo se ne spomnim takšnega enoglasja. Gotovo pa za obstoj Bienala ne zadošča samo promenadni poklicni, raje recimo: kastni pregled »kdo je kdo« …

Ko sem razmišljal o načinu predstavitve tistih nekaj razstav in paviljonov, ki so name naredili vtis in ki so po mojem mnenju dobri ali zanimivi (kar ni vedno enako), se mi je zazdelo, da bi za nekaj člankov, ki jih imam v načrtu, lahko uporabil znano klasifikacijo različnih živali iz Borgesove slavne kratke zgodbe. V izmišljeni kitajski enciklopediji namreč živali razvrstijo v štirinajst kategorij, med katerimi so: tiste, ki so last cesarja, balzamirane živali, izurjene živali, tiste, ki so krasne, potepuški psi, et cetera živali, tiste, ki so od daleč kot muhe … S čimer ne bi bilo nič narobe, če poljubnost ne bi nakazovala na vseenost. Kakor koli že, v naslednjih tednih bralke in bralce vabim na kratek sprehod čez nekaj utrinkov letošnjega Bienala (iz ocen in komentarja bom seveda izpustil slovenski paviljon Živeti z vodo, ker sem pri njegovem ustvarjanju sodeloval sam – zato pa bi me toliko bolj veselilo slišati mnenje strokovne in širše javnosti o njihovih vtisih). Predvsem pa vse vabim k obisku Benetk kljub oziroma prav zaradi pomislekov o konceptu in izvedbi Bienala – dvomi so za razmislek in diskusijo mnogo bolj produktivni kot njihova odsotnost. Še toliko bolj, ker se bomo v nasprotnem primeru vsaki dve leti strinjali samo o dejstvu, da mora Bienale postati drugačen, nihče pa ne bo imel niti najmanjše ideje, kakšen.

Miloš Kosec

 

Living with water

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja