Umetnica Jasmina Cibic je v domovini verjetno še vedno najbolj znana kot avtorica slovenskega paviljona na Beneškem umetniškem bienalu leta 2013. Pod naslovom »Za naše gospodarstvo in kulturo« je oblikovala nenavadno in eklektično preizpraševanje moči in forme, umetnosti in arhitekture, politike in estetike. V dialog je z mojstrsko izpiljeno nonšalanco združila arhitekta Vinka Glanza, jamskega hroščka Hitlerjevega brezokca (Anophthalmus hitleri) in slike iz zbirke slovenskega Državnega zbora. Izredno dobro sprejet paviljon je Jasmino Cibic izstrelil v  mednarodno orbito, obenem pa pokazal, kako produktivno je spletanje novih narativov iz dobro znanih, pa tudi na pol pozabljenih zgodb. Jasmina zdaj že leta živi in dela v Londonu, kjer sem pred dvema letoma z njo napravil tudi intervju za 8. Outsiderjevo številko, s Slovenijo in celotnim nekdanjim jugoslovanskim prostorom pa ohranja živahne umetniške stike.

Zadnja leta se mi vse bolj zdi, da se je težišče relevantnega premisleka o pomenu in možnostih arhitekture od lastne stroke premaknilo k umetnikom; morda je za to kriv vsakodnevni pragmatizem arhitetkov po koncu gospodarske krize, morda pa samo zoženo polje svobode, ki ga je mogoče bolj neobremenjeno načenjati izven poklicno vedno bolj ali manj zaprtega arhitekturnega kroga. Kakorkoli že, delo Jasmine Cibic ni nikoli arhitekturno samo na sebi – arhitektura je prej ena njenih primarnih surovin, umetnica pa vseskozi vztraja na moči avtonomnega estetskega izraza kot pogoja umetnosti. Njena produkcija zato nikoli ne zapade v intelektualiziranje ali v moraliziranje, ki sta dovolj pogosti temni lisi interdisciplinarne umetnosti. Pred kratkim je z razstavo »The Spirit of Our Needs« v umetnostnem muzeju Krefeld in izdajo knjige Nada sklenila večletni istoimenski projekt  monumentalnih dimenzij. Trilogija Nada je morda najbolj kompleksen umetniško-narativni umetničin splet doslej, v katerem se srečujejo ikonične in zamolčane arhitekturne zgodbe, dobro znana in že skoraj pozabljena imena, predvsem pa prostor, gib in glasba. Vsako skrbno koreografirano in inscenirano dejanje je bilo posneto kot kratek film. Tri dejanja Nade so herojsko-tragična utelesitev upov in prelomov modernizma, v njih zveni nekaj wagnerjanskega Renskega zlata, pa tudi Somraka bogov – le da namesto Wotana na prestolu bogov kraljuje Mies van der Rohe skupaj s še dvema arhitekturnima velikanoma 20. stoletja, Arnom Jacobsenom in Vjenceslavom Richterjem.

Nada: 1. dejanje (2016)

Prvi osnutek jugoslovanskega paviljona za prvo veliko Svetovno razstavo EXPO po koncu druge svetovne vojne leta 1958 V Bruslju ni bil realiziran. Vjenceslav Richter je zasnoval statično drzno zgradbo, ki bi visela na kablih enega samega osrednjega stebru, vendar ga je komisija iz še vedno ne povsem pojasnjenih razlogov, pomešanih z ideološkimi pomisleki in cenzuro, zavrnila. Jasmina Cibic je maketo prvotne Richterjeve zamisli oblikovala v inštrument, nekakšno visokomodernistično godalo. Kabli, ki nosijo zgradbo, se prelevijo v strune, ki jih prsti violinistke uglašujejo na Čudežnega mandarina, balet Béle Bartóka, ki je bil izbran za glasbeno spremljavo jugoslovanskega »Nacionalnega dneva« na razstavi.

Nada: 2. dejanje (2017)

Čudežni mandarin »nacionalnega dneva« jugoslovanskega paviljona leta 1958 v Bruslju je glasbeni leitmotiv tudi v drugem dejanju, arhitekturni protagonist pa namesto Richterjeve postane skandinavska arhitektura Arna Jacobsena. Mestna hiša v Aarhusu na Danskem je oder in glavni igralec obenem, na katerem in s katerim se v baletu suče pet človeških figur, ki pa niso več prostitutka, zaljubljeni kitajski mandarin in trije morilski zvodniki iz izvornega Bartókovega baleta; v arhitekturno-politični baletni drami jih zamenjajo Mati Naroda, Arhitekt in trije politiki.

Nada: 3. dejanje (2017)

Tretje in zadnje dejanje je bilo posneto v prostorih in na vrtu vil Esters in Lange v Krefeldu, ki ju je med leti 1928 in 1930 zgradil eden izmed skoraj mitičnih očetov modernizma, Mies van der Rohe. Arhitektura je okvir pogovora med tremi figurami: med Umetnico, Kuratorko in Germanio, ki si izmenjujejo misli o estetiki, politiki, identifikaciji in arhitekturi. Njihove izjave so odlomki iz zapisnikov, razprav, časopisnih člankov in zasebnih pisem o oblikovanju nemških paviljonov na svetovnih razstavah v letih 1929 (Weimarska republika), 1937 (Tretji rajh), in 1958 (Zvezna republika Nemčija). Tu se pristop Jasmine Cibic, ki z odtujevanjem in rekontekstualizacijo odlomkov iz skrbno raziskanih arhivskih virov, izraženih skozi brezhibno podobo, spet pokaže v vsej svoji formalni in pripovedni moči. Zadnje dejanje pa ima s svojimi glavnimi junakinjami med vsemi tremi tudi najmočnejši feministični podton; žensko telo je v Miesovi arhitekturi namreč hudo staromodni (in pogosto okameneli) objekt čaščenja, le redko pa avtonomni subjekt s svojo voljo.

Umetničino delo je zrastlo iz poglobljenega in reflektiranega motrenja preteklosti, ki pa ga je v svežo celoto pretvoril silovit in avtonomen umetniški impulz, s tem pa je Jasmina Cibic pokazala močno in relevantno alternativo bolj običajni fetišistični obravnavi modernističnega izročila, še bolj pa moraliziranju pri preizpraševanja razmerja med umetnostjo in politiko. Zato je tudi za našo arhitekturno izročilo navdušujoče, da njeno delo v enaki meri bogati tako tujino kot domovino in s tem gradi novo nivo dialoga. Jasmina Cibic se bo s svojim delom v kratkem predstavljala tudi v New Yorku. Težko pričakovana razstava v Muzeju moderne umetnosti MOMA »K betonski/konkretni utopiji: arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980«, ki se odpre 15. julija, bo namreč postregla tudi s sodobnimi umetniškimi deli in intervencijami z območja nekdanje skupne države, ki tematizirajo jugoslovanski modernizem.

Miloš Kosec

Nada: 1. dejanje

Nada: 2. dejanje

Nada: 3. dejanje

 

Podprite ustvarjanje Outsiderja z naročilom! Pozor, tiskana in spletna revija se razlikujeta!

http://outsider.si/kategorija-izdelka/branje/

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja