V spominu mi je ostal fantastičen izrek, ki mi ga je nekoč omenil kolega s faksa: »Arhitektovo znanje je kot sir ementalec, na mestih kompaktno, vmes pa so ogromne luknje.« In res je, vsaj v mojem primeru je na področju svetlobe velika luknja. Prav tej problematiki se mi je na faksu nekako uspelo izogniti, pa tudi v praksi sem le občasno soočen z resnejšim problemom reševanja svetlobe – tako je bilo na primer, ko je stranka želela izvedeti, koliko ur na dan bo njena terasa pred hotelom osončena. In če pomislim, koliko se s svetlobo v resnici ukvarjamo, ugotovim, da relativno malo. Vsako okno, ki ga arhitekti narišemo, vpliva na osvetlitev prostora in na koncu na ugodje bivanja v njem. Zato sem bil izjemno presenečen in vesel, ko sem prejel vabilo, da se v imenu revije Outsider udeležim dvodnevne delavnice na temo dnevne svetlobe Re Think Daylight v prijetnem vzdušju domačije v bližnji okolici Postojne. Torej, ni bilo kaj, treba je bilo napeti ušesa in se kaj pametnega naučiti.

Delavnica je koncipirana malo drugače, kot bi si marsikdo predstavljal. Ni dolgih faktografskih predavanj, ni neskončnih razlag primerov iz prakse, ampak gre za preprosto vrnitev na začetek – torej k osnovam dojemanja dnevne svetlobe kot sestavnega dela arhitekture ter doseganja dobrega svetlobnega učinka. Tako smo se prvi dan po kratki predstavitvi teorije vrgli v delo po skupinah, v okviru katerega je bilo treba v manjši maketi doseči izbrani svetlobni učinek. Skupina, v kateri sem bil, je morala ustvariti drsečo svetlobo, ki na steno pada pod izjemno majhnim kotom in tako ustvarja precej teatralen učinek, posledično pa poudarja teksturo zidu. Po dobri uri skupinskega dela uigrane ekipe, ki se je spoznala komaj kakšno uro pred tem, je bila maketa pripravljena za test na simulatorju dnevne svetlobe. Ta simulator prav nič ne zavaja, ampak takoj pokaže, ali si bil v oblikovanju svetlobnih učinkov uspešen ali ne. Tako smo ugotovili, da smo naredili nekoliko prevelike odprtine, skozi katere je svetloba vstopala v maketo, in zato je bil želeni svetlobni učinek nekoliko manj izrazit, kot smo si ga zamislili. A nič hudega, zastavljeni cilj je bil v osnovi dosežen.

Prenosu teorije v prakso in preizkusu lastnih projektov na simulatorju dnevne svetlobe je bil namenjen drugi dan delavnice. Simulator je ponovno brez zavajanja pokazal, kako smo bili kot arhitekti uspešni v oblikovanju svetlobnih učinkov. Pri lastnem primeru sem bil prepričan, da vem, kakšen rezultat bo simulator pokazal. A ni bilo povsem tako. Simulator mi je pokazal celo drugo dodano vrednost v prostoru, o kateri prej sploh nisem razmišljal. In prav v tem je čar svetlobe v arhitekturi: ko se z njo poigravaš, se ti odpirajo nove dimenzije, ki včasih bolj, včasih manj uspešno nadaljujejo zgodbo, ki jo želiš povedati skozi snovanje arhitekture. Tako se zgodi, da svetloba na resnično teatralen način prevzame celoten prostor, pa čeprav le za kratek čas.

In če mislimo, da je dnevna svetloba zgolj dodana vrednost arhitekture, s pomočjo katere ta postane teatralnejša, se je treba zavedati, da obstaja tudi druga, »tehnična« plat dnevne svetlobe. To je pravzaprav zagotavljanje ustrezne osvetlitve bivalnih prostorov, kar v praksi pomeni, da moramo iti upoštevati standard, ki določa minimalno velikost oken: zgolj 20 % tlorisne površine prostora. Ali to morda pomeni, da standard ni ustrezen? Niti ne, vendar ne upošteva mikrolokacije objekta in lege bivalnega prostora. Poenostavljeno povedano – dnevni prostor, ki je orientiran na jug in obdan z ravnico sredi Prekmurja, ne bo enako osončen kot identičen bivalni prostor v Kranjski Gori. Prav za takšne primere so na voljo orodja, kot so VELUX-ov Daylight Visualizer, ARSO-vi lidar posnetki, Sketchup idr., s pomočjo katerih je mogoče upoštevati vpliv različnih prostorskih dejavnikov na dnevno svetlobo v naših bivalnih prostorih, od sosedove smreke, stolpnice čez cesto do hribovitih območij. Z rabo tovrstnih orodij imamo možnost strokovno reševati problem dnevne svetlobe, in zato hiše ne bomo »popikali« z okni kar tako, zaradi lepe kompozicije, temveč se bomo trudili poustvariti smiselno in argumentirano rešitev osvetlitve. Le s pametnim reševanjem svetlobnih učinkov bomo lahko ustvarili kakovosten bivalni prostor. Ne nazadnje je prav dnevna svetloba tista, ki jo stranka najbolje razume, pogosto bolje kot funkcionalnost tlorisne zasnove ali sistem ogrevanja. Zato je svetlobo nasploh morda smiselno bolj izpostaviti tudi v zgodnjih fazah arhitekturne zasnove in s tem ustvarjati dodano vrednost celotnega projekta.

In kako povzeti izkušnjo delavnice Re Think Daylight? To ni delavnica, s katere boste odšli s kopico zapiskov in ogromnim naborom novega faktografskega znanja. Še bolje: pridobili boste osnovo za nadaljnjo igro z dnevno svetlobo. In če zapiski s predavanj skoraj po pravilu obtičijo v predalu, bo izkušnja igre s svetlobo ostala v spominu in se bo obudila pri prvem naslednjem projektu. To pa ima bistveno večjo vrednost, ko se del pridobljenega znanja dejansko pretoči v prakso. Tu je tudi zavedanje, da ni treba čakati na projekt kakšne cerkve ali muzeja, da bi lahko pridobljeno znanje o svetlobi izkoristili: izredno uporabno je tudi pri povsem navadni, 100 m² veliki enodružinski hiši, saj bodo njeni uporabniki zelo hvaležni za nekaj ur našega poglobljenega dela pri preučevanju gibanja dnevne svetlobe. Če se ob tem še malo poigramo s programi za simulacijo svetlobe, bo rezultat bistveno boljši, kot če bi dnevno svetlobo ignorirali oziroma jo preigravali samo v mislih. In če se spomnimo na ementalec mojega znanja – pomanjkljivo znanje o dnevni svetlobi je dobilo dobre možnosti, da morda nekoč popolnoma izgine.

 

Napisal:

Srđan Nađ

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja