Avtorske pravice v arhitekturi in oblikovanju

Arhitekura je ob razpetosti med izraznim in uporabnim kar nekaj časa bila zapostavljeno področje avtorskega prava. Kljub temu da je ZASP področje arhitekture posebej definiral in tudi razmeroma uspešno uredil, v praksi redno prihaja do kršenja avtorskih pravic.

Znanje danes postaja najpomembnejša dobrina na trgu in eden izmed temeljev sodobne konkurenčnosti. V lasti ga imamo vsi. To, kaj z njim počnemo in kako z njim ravnamo, je pomembno vprašanje v pravu intelektualne lastnine, katerega del je avtorsko pravo. Avtorsko pravo je področje, ki ureja pravna razmerja za književna, znanstvena in umetniška dela ter skrbi za varstvo nematerialnih dobrin. Čeprav obstaja tesna povezava med nematerialno in materialno dobrino (ta je po navadi nosilka prve), so vseeno pravice glede njiju ločene. Avtorska pravica je absolutna pravica, kar pomeni, da deluje zoper vse, ki skušajo vanjo poseči. Pri tem poseben sklop predstavljajo dela, kot je na primer arhitektov načrt, saj je v teh delih proces ustvarjanja, vložek osebnosti izražen istočasno z nastankom dela.

Iz avtorske pravice izhajajo različna upravičenja, ki se delijo na moralna in materialna upravičenja avtorja. Moralna upravičenja se tičejo predvsem duhovnega dela ustvarjanja in intelektualne povezave avtorja z njegovim delom, medtem ko materialna skušajo zagotoviti poplačilo in povrnitev ter nagrado za ustvarjeno delo. Logika intelektualne lastnine je precej ali predvsem ekonomska, saj je avtorsko pravo poskus ustvariti pravice na nematerialni lastnini, da bi bile te čim bolj ekonomsko učinkovite.

V Sloveniji področje avtorskega prava primarno ureja Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), za kako pomemben segment gre, pa nam pove dejstvo, da je v Sloveniji avtorska pravica ustavno zagotovljena pravica (60. člen Ustave RS). Sodno varstvo je v Sloveniji omogočeno vsem avtorjem arhitekturnih in likovnih del, ki se kot nepremičnina ali njen trdni sestavni del nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. ZASP določa merila za presojo pravno varovnih avtorskih del, pri čemer mednje uvršča tudi arhitekturno delo, kot so npr. skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture (v tem smislu je ob primerjavi ureditev v preostalih državah precej inovativen, saj tudi Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del arhitektrunega dela posebej ne definira). Obenem mora vsako delo, če mu želimo nuditi pravno varstvo, izpolnjevati pogoj izvirnosti, duhovnosti in izraženosti. V praksi se je uveljavilo pravilo, da gre za avtorsko delo le takrat, ko delo predstavlja samostojno intelektualno ustvarjalno tvorbo. Tako na primer izdelava celotne projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja ni avtorsko arhitekturno delo, ki bi ustrezalo pogojem, ki jih določa ZASP. Kljub vsemu izvirnost v kontekstu arhitekture ni tako rigidno določena, izvirnost forme pa se presoja glede na oblikovanje in posamezne arhitekturne prvine. Tudi v arhitekturi namreč lahko uporabimo merilo irrespective of their artistic quality, ki tako varstvo na arhitekturnih delih razširja načeloma na vsa dela, ne glede na njihovo izraznost, pri čemer pa mora delo vseeno zaznamovati lastnost individualnosti, ki ga ločuje od kulturne dediščine ali druge množice objektov.

Arhitekturna dela so s pravnega stališča precej zanimivo področje, saj jim varstvo lahko nudi ne le avtorsko pravo, temveč lahko iščemo reštive tudi v kontekstu patentov, modelov in blagovnih znamk. Prav tako pa gre za področje, kjer sta si v najtesnejšem odnosu končni lastnik in arhitekt. V tem odnosu je s stališča avtorskega prava namreč pomembna razmejitev med lastninsko in avtorsko pravico – katera je močnejša in kaj se zgodi ob prenosu dela.

Prenos sicer ne pomeni dobesednega prenosa pravice, ampak gre le za obremenitve pravice – tako se materialna pravica ne loči od avtorja, ampak se za njen del celotna avtorska pravica obremeni (in sicer za takšen del, da lahko naročnik delo uporabi v obsegu, ki je bil dogovorjen; enako velja tudi v delovnem razmerju). Arhitekt ima tako še vedno možnost, da zaščiti svoje delo in svoj vložek. Sicer pa tudi naročnik ni udeležen na avtorskem delu samo v sklopu prenosa po pogodbi, temveč je za avtorsko delo lahko tudi odgovoren – če naročnik ni uredil prenosa avtorskih pravic v zvezi z delom, ki ga je naročil, in to delo krši avtorske pravice drugih ustvarjalcev, lahko oškodovanec vloži tožbo tudi zoper takega naročnika.

Ena izmed posebnosti ZASP, ki se nanašajo na arhitekturna dela, je določba 44. člena, ki govori o omejitvi pravice do predelave arhitekturnega dela. S to določbo ZASP jasno povzema eno izmed razlik med lastninsko in avtorsko pravico, pri čemer ima v tem primeru lastninska pravica nekoliko močnejši položaj, pravna teorija pa se v mejnih primerih nagiba k zaščiti naročnika nasproti avtorju. Določba 44. člena lastniku objekta, ki le-tega želi predelati, nalaga obveznost obvestitve in povabila prvotnega avtorja k predelavi. Če avtor dela neupravičeno odkloni sodelovanje, pa lahko lastnik delo predela skladno s svojimi željami, ob predpostavki da spoštuje njegova moralna upravičenja. Moralna upravičenja avtorja so namreč vezana na avtorja kot osebo in se jim ne more niti ne sme odpovedati (avtor ima tako še vedno na voljo tudi zahtevke iz naslova spoštovanja dela ipd.).

Predelava avtorskega arhitekturnega dela odpira tri sklope vprašanj, in sicer kakšno skrbnost mora lastnik objekta izakazti pri iskanju prvotnega avtorja, kako razlikujemo med samo predelavo in uničenjem objekta in kdaj je avtor neupravičeno odklonil sodelovanje pri predelavi objekta.

Glede same skrbnosti ob iskanju avtorja dela je sodna praksa zgolj potrdila zakonsko dikcijo, da mora biti avtor običajno dosegljiv, pri čemer Trampuž v komentarju ZASP kot možne razloge našteva pot v tujino, bolezen ali dejstvo, da je avtor nepoznan (seveda pa ne gre za taksativno naštete primere). Tako je potrebno le, da se je lastnik ustrezno pozanimal in ugotovil, kaj se je z avtorjem zgodilo. Če lastniku uspe navezati stike z avtorjem, pa je odgovornost prenešena na avtorja samega, in sicer mora ta dano ponudbo sprejeti ali zavrniti. Sprejem ali zavrnitev postane neupravičena, če si avtor resnično prizadeva da do uresničitve projekta ne bi prišlo ali pa vztraja pri nerazumnih pogojih.

Bistvena razlika med uničenjem in predelavo je v odgovoru na vprašanje, ali objekt še obstaja oziroma ali bi vzpostavljanje prejšnjega stanja pomenilo visoke stroške in nesorazmerno veliko vloženega dela. Predelava dela pa pomeni dejstvo, da prvotno avtorsko delo še obstaja, le njegova forma se je spremenila oziroma predrugačila s tem, ko so se bistvene poteze tujega dela prevzele v lastno delo. V primerih, ko pride do uničenja dela (lahko gre le za namestitev druge opreme v prostor in spremembe pri inštalacijah), sodišče odkloni varstvo po 44. členu ZASP in uporabi določbo 45. člena, ki avtorju tako kot neko zadoščenje daje možnost za fotografiranje dela oziroma za vračilo projektne dokumentacije.

V likovni umetnosti se je Yves Klein znašel tako, da je s patentom zaščitil barvo IKB3, s tem pa tudi delo kot tako, ki mu avtorsko pravo drugače ne bi nudilo zaščite (glede na preprostost forme; podobno kot Malevichev kvadrat). Podobne reštive pa so očitno začeli iskati tudi arhitekti, in sicer so delo (fotografijo objekta) Santiaga Calatrava Auditorio de Tenerife zaščitili tako, da so ga prijavili kot blagovno znamko, kar posledično pomeni, da znaka ne more uporabljati nihče, s tem pa je tako zaščitena tudi forma avtorskega dela. Tako torej za arhitekte kljub temu, da so ves čas razpeti med uporabnim in izraznim, ta razpetost lahko pomeni prednost in ob določeni meri iznajdljivosti tudi možnost, da svoja dela zaščitijo na več načinov.

Piše: Zala Lina Volkar

ZALA LINA FOTKA

Prispevek je bil objavljen v 2. številki revije Outsider, ki je izšla julija 2015. Običajno se vsebine na spletu in v tiskani izdaji razlikujejo. Podprite naše delo z nakupom ali naročilom revije Outsider! Pišite na: editorial@outsider.si

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja