Nedavna anketa Mestne občine Ljubljana o vprašanju, kaj storiti s praznino Trga Republike, se je končala z nadvse razveseljivim sklepom: kljub temu, da so se občasno pojavljali pozivi k »zapolnjenju« »neizkoriščenega« trga sredi Ljubljane s prireditvami, drevesi in klopmi, je tako med stroko kot javnostjo prevladalo mnenje, da naj praznina ostane – prazna. »Praznina« je sicer med arhitekti eden izmed gotovo najbolj zlorabljanih besed. Tako pri lastniku biroja, ki je sicer neprenehoma na telefonih in ogledih gradbišč, ali pa je zaposlen z discipliniranjem svoje mlade in podplačane delovne sile. Ali pa pri profesorju pred dremajočo predavalnico. Oba v trenutku, ko začneta govoriti o »praznini«, nagneta glavo, usmerita pogled nekam nedoločeno navzgor in ublažita barvo svojega glasu z mističnim podtonom. »Praznina« je, skupaj s »poetiko« (in »lepoto«, ki pa je zaradi svoje neposrednosti v zadnjih letih padla v nekakšno nemilost) eden tistih izrazov, za katere naj bi vsi vedeli, kaj pomenijo, pa si obenem o njih nihče ne upa preveč govoriti. »Ne omenjaj je po nepotrebnem« – kot da bi pretirano govorjenje razblinilo njeno čistost in povzdignjenost nad vsakodnevni znoj in solze arhitekturnega poklica … To je najslabša plat govorjenja o praznini, elitističen hrbet »vulgarnemu vsakdanu«družbenega konteksta in fetiš privilegiranih, ki se izkazuje v praznih kvadratnih metrih zasebnih minimalističnih interjerjev.

In vendar je treba o praznini danes govoriti več, ne pa manj. In to ravno zato, da ne bi ostala nekakšen prazen označevalec. Praznina je namreč oder vsakdanjega kolektivnega življenja: je osnoven pogoj družbe, pa tudi napredka. V prostoru, ki je zasičen in razparceliran, kjer so vse rabe vnaprej določene in ki je po takšnih ali drugačnih kriterijih optimiziran, se namreč ne da ustvariti več ničesar zares novega. Da bi lahko stvari zares spremenili, moramo delovati v obstoječi ali pa šele ustvarjeni praznini. Ta je seveda lahko tudi konceptualna, idejna, abstraktna – vendar pa, ker se še tako abstraktna ideja izmenjuje med ljudmi, ki živijo in delujejo v zelo realnem in otipljivem prostoru, postane pogoj za njeno uresničitev povsem otipljiva, prostorska praznina. Ker si vsaka epoha o sebi misli, da je, če že ne najboljša, pa vsaj najmanj slaba in zato neizogibna, teži k popolnjenju praznine, k njeni celostni izrabi in torej uničenju, ta pa pomeni tudi uničenje možnosti za spremembe. Morda za nobeno dobo to ne velja bolj kot za našo lastno: monetariziran in sprivatiziran čas neoliberalnega kapitalizma, kjer ima javno pravico obstoja samo še, če upraviči svoje služenje zasebnemu.

Dobro se zavedam, da morda samo še z eno ali dvema navrženima frazama tvegam, da bodo bralci tudi mene samega uvrstili v tisto od sveta odmaknjeno skupino častilcev praznine iz prvega odstavka. Zato nadaljujem s konkretnim primerom. Trafalgarski trg v Londonu je na prvi pogled klasični osrednji javni prostor prestolnice, podoben drugim velikim javnim prostorom evropskih prestolnic 19. stoletja, ustvarjenim za javne manifestacije, parade in zborovanja. Manj znano pa je, da so oblikovalci trga veliko pozornost namenili, kako veliko praznino sredi sicer razdrobljene strukture mesta popolniti in nevtralizirati tako, da bi na novo sproščen prostor na prvi pogled zares deloval kot reprezentančno središče Britanskega imperija, da pa bi se bilo na njem kar najtežje prosto premikati in zborovati. Velika Britanija 19. stoletja se je namreč neprenehoma bala, da bodo kontinentalne revolucije in nemiri pljusknili tudi čez lužo. Zato je Trafalgarski trg še danes neobstoječa praznina: popolnjujeta ga dve nizki, a zelo obsežni fontani (ko nekakšna permanentna in zamrznjena vodna topova za razganjanje množic!), središče razbija Nelsonov steber, obod pa je od ulic ločen s sistemom ograj, stopnišč in kipov aristokratskih generalov. Arhitekturne popolnitve prostora danes lepo dopolnjuje turistična industrija s skoraj neprekinjenim ciklom prireditev, festivalov in happeningov. Prostor Trafalgarskega trga ima skrbno oblikovano podobo praznine, vendar pa je dejansko popolnoma izrabljen. Prostor za manifestacije in svoboden govor je Imperij namesto tu predvidel pri Hyde Park Cornerju: ta pa je precej daleč od osrednjih državnih institucij in umeščen v odprto površino parka, kjer lahko konjenica s svojimi sabljami precej bolj uspešno manevrira in razžene zborovalce, če ti postanejo nadležni in na primer zahtevajo volilno pravico, tako kot se je to zgodilo v primeru »Peterloo«.

Zdaj pa se vrnimo na Trg Republike. Od prenove pred leti je to velika praznina v srcu prestolnice: obdajajo jo nekatere najpomembnejše državne ustanove, umeščena je v samo središče mestnega tkiva, ki je povsod drugje relativno razdrobljena usedlina minulih stoletij. Je čudovito prazen prostor: celo največji ljubljanski spomenik, monumentalni spomenik Revoluciji Draga Tršarja, je skupaj z ostalimi obeležji umeščen ob rahlo dvignjen razgledni podij na robu trga. Je kot kos zdravilne velemestne odtujenosti v Ljubljani, namenjene samozavestnemu koraku in mirnemu pogledu. Brez Trga Republike bi se Ljubljana v svoji sicer tako očarljivi slikovitosti in domačnosti sama použila v nekakšno zgodovinsko malomeščansko karikaturo. Seveda je uspeh Trga Republike v mnogočem rezultat vrhunsko oblikovanih objektov Edvarda Ravnikarja in sodelavcev ob njegovih robovih ter vitalnega mesto- in državnotvornega programa, ki jih napolnjuje. Vendar pa je glavni gradnik njegovega uspeha to, kar je arhitekt umestil na njegovo sredino. Velika, za ljubljansko merilo monumentalna in vsake toliko skoraj preobsežna praznina je pogoj sodobnega samozavestnega urbanega življenja, ki vedno bolj bega stran od do skrajnosti izkoriščenih in popolnjenih granitnih kock ob Ljubljanici. Samo, če praznina ostane prazna, je lahko prostor prav vseh, ne glede na kupno moč ali kulturne preference.

Miloš Kosec

Naročite se na revijo Outsider in nam pomagajte ustvarjati dobre vsebine! Vsebine na spletu in v tiskani reviji so različne.

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja