Kljub spremenljivemu, skoraj aprilskemu vremenu smo na vrhuncu planinske sezone. Na poteh v naravi, apnenčastih skalah v visokogorju in stenah zatočišč in bivakov je naš najbolj vztrajen spremljevalec majhen rdeče-beli znak. Ob dobro izhojenih poteh ga le mimogrede ošvrknemo s pogledom, na slabšem terenu ali v megli pa postane dragocen zaveznik in pogosto, ne da bi se tega zavedali, tudi rešitelj življenj. Ta mesec mineva že 94. leto, odkar je bila uporaba markacije standardizirana in kodificirana. Po njenem avtorju jo imenujemo tudi Knafelčeva markacija; prav gotovo je ena izmed ikoničnih slovenskih oblikovalskih dosežkov in bi jo lahko postavili ob bok stolu Rex, kiosku K67 in telefonu Iskra ETA.

Markacija_drevo

Slovenska markacija vključuje vse lastnosti dobrega oblikovalskega izdelka. Je preprosta in prepoznavna: bel krog, obkrožen z rdečo obrobo. Zaradi živih kontrastnih barv je maksimalno opazna in torej kar najbolj funkcionalna v vrsti različnih terenskih in vremenskih pogojev. Že na pogled se razlikuje od večine drugih nacionalnih markacij, ki so večinoma črtne mnogobarvne oznake. Ne samo, da je Knafelčeva markacija stara že skoraj stoletje, še vedno se uporablja v svoji povsem nespremenjeni obliki. Markacija je torej eden tistih redkih izdelkov, ki ni legendaren le v svoji muzejski ali rekonstruirani vlogi, ampak je nespremenjen nenehno v uporabi. Zato lahko Knafelčevo markacijo primerjamo kvečjemu le z narodno zastavo, ki je enaka že skoraj 170 let (no, sicer je bil slednji leta 1991 dodan nov nacionalni grb). Slovenska planinska oznaka je tudi neizmerno prilagodljiva – z (natančno določenim) dodajanjem elementov služi še v mnogih izpeljankah: za oznako Slovenske planinske poti, Zasavske planinske poti, evropskih pešpoti in Poti kurirjev in vezistov. Poleg tega je že zgodaj postala tudi slovenski »izvozni izdelek«: v času Jugoslavije se je razširila tudi po južnih republikah, kjer večinoma ostaja standardna oznaka planinskih poti.

Alojzij_Knafelc_1920s

Avtor markacije je Alojz Knafeljc (1859 – 1937), kartograf in planinec, ki se bil kot risar in označevalec zaposlen pri železnici, vse življenje pa je bil tudi aktiven član Slovenskega planinskega društva. Po upokojitvi leta 1922 se je v celoti posvetil planinstvu, še posebej pa markiranju planinskih poti in kartografski dejavnosti. Istega leta je v Planinskem vestniku izdal natančna navodila za označevanje poti, kjer je tudi uradno uvedel legendarno markacijo, določil pa je tudi table in druge oznake. Dve leti pozneje je izdal še posebno publikacijo, kjer so bila navodila dokončno določena. Markacija se je dobro prijela in je bila že leta 1933 uradno zaščitena z uredbo Kraljevske banske uprave Dravske banovine. Knafeljc je na stara leta postal oskrbnik Koče pri Triglavskih jezerih, kjer nas na njegovo vlogo opominja spominska plošča.

plan vest julij 1922

Ko vas bo v megli, dežju ali snegu po dolgem in morda že obupanem iskanju naslednjič razveselil belo-rdeči znak in vas usmeril na pravo pot, se spomnite na častitljivost majhne markacije in na vso nepregledno množico ljudi, ki jim je v skoraj stotih letih prinesla olajšanje in gotovost, morda pa tudi ohranila življenje. Knafelčeva markacija je takoj prepoznavna, obenem  pa tako samoumevna, da o njej pogosto niti ne razmišljamo – tiho izpolnjuje svojo vlogo, ne da bi se trkala po prsih ali vpila o svoji izjemnosti. Oblikovanje v svoji najboljši obliki.

Miloš Kosec

 

PRIPIS: Kontaktiral nas je Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje, pisec gorniških člankov, priročnikov in učbenikov, ki je opozoril še na drug zanimiv pomen Knafelčeve markacije, ki ga naključno, obenem pa umestno pridobila kakih 40 let po svojem nastanku:

Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.”

Bralcu se za umestni komentar najlepše zahvaljujemo, ostale obiskovalce spletne strani pa vabimo, da si ogledajo tudi blog Boruta Peršolje: http://borut.blog.siol.net/2015/06/20/vitezi-napadalne-gonilke/

 

Naročite revijo OUTSIDER! Z naročilom omogočite nastajanje raznolikih spletnih in tiskanih vsebin! 4 številke/25€

Ena misel na “KNAFELČEVA OBLIKOVALSKA IKONA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja