Tobias Frere-Jones, oblikovalec črkovnih vrst

KO MISLIŠ, DA JE OBLIKOVANJE KONČANO, TI JE SAMO ZMANJKALO SPOSOBNOSTI, DA BI OPAZIL POMANJKLJIVOSTI

Ob najinem srečanju Tobias Frere-Jones najprej dolgo proučuje prvo števiko revije Outsider. Lista, primerja, tuhta, kakšno stran pogladi s prstom. »Oh, oprostite,« končno pravi. »Veste, že od otroštva imam to lastnost. V restavraciji nikoli nisem mogel naročiti jedi, dokler nisem identicificiral vse uporabljene tipografije na meniju. Moje starše je to spravljalo ob pamet.«

V svetu tipografije je Tobias Frere-Jones eno najpomembnejših imen. Je avtor nekaterih izmed najbolj uporabljanih črkovnih vrst na svetu, med drugim Gotham, Mercury in Interstate. Frere-Jones je oblikoval več kot 800 tipografij za naročnike, kot so revije The Wall Street Journal, The New York Times, Martha Stewart Living, in ugledne institucije, kot je Whitney Museum. Oblikoval je črkovno vrsto za kampanjo Baracka Obame na ameriških predsedniških volitvah. Tobias je tudi profesor tipografije na znameniti Yale School of Art, MFA program.

Junija letos je prišel predavat na oblikovalski festival Designforum na Dunaj. Za pogovor z nami si je vzel vse dopoldne.

frere_jones_portret

Ste vedno pozorni na izbor črk na stvareh, ki vas obdajajo? Lahko na napise, revije, letake gledate neobremenjeno?

Ne, žal, ne morem. Misel na oblikovanje je vedno prisotna.

Je to dobro ali slabo? Hočem reči, živimo v svetu lepih ali ne tako zelo lepih napisov?

No, dovolj je obojih.To je del procesa demokratizacije, ne samo oblikovanja tipografij, ampak tudi proste izbire ljudi, ki jih uporabljajo. Nekateri jih uporabljajo dobro, drugi pač ne, tako je. Na koncu ljudje lahko sami vidijo, kaj deluje in kaj ne. Ves čas se vsi učimo iz izkušenj. Če si pozoren na tipografijo tudi potem, ko je že končana in v uporabi, se ta lahko izboljša. To ni vedno mogoče ali zaželeno, toda rezultati so v tem primeru najboljši.

V arhitekturi je lepo oblikovan prostor dodana vrednost bivanju. Lahko izbor tipografije doda slog vsebini?

Vsebina in oblika sta eno in isto. Ne znam si zamisliti črk, ki ne bi odražale vsebine. To je bistvo mojega dela.

Bi morala biti različna vsebina prikazana v različnih pisavah?

Ne gre samo za izbor tipografije, gre za umestitev na strani, kombiniranje s slikovnim gradivom. Podobno kot če bi 100 slikarjem dali za slikanje isti odtenek modre – končni rezultati bi bili popolnoma različni.

Bi morale revije, ki govorijo o umetnosti in kulturi, imeti drugo pisavo kot dnevni časopisi o politiki ali novicah?

Najbrž bi jo lahko imele. Ni pa to nujno. Odvisno je od odnosa, ki ga želijo izkazati, kakšno osebnost projicirajo. Želijo izražati avtoriteto, stabilnost, verodostojnost, so bolj usmerjeni levo ali desno …

Tudi to se lahko vidi iz izbora tipografije? Politična usmerjenost?

No, morda res. To je danes sicer mnogo manj opazno, kot je bilo pred leti. Nekoč je bil izbor kakšnih bolj tradicionalnih, konzervativnih, old style serif  tipografij jasen znak usmeritve, tako kot po drugi strani izbor sodobnejše tipografije, brez serifov. Je pa danes to zares manj opazno. Levi se izražajo s fonti, ki sporočajo večjo verodostojnost, desni poskušajo tudi z izborom črk nagovarjati mlajše, vlagajo, da ne bi bili videti zastareli. Lahko bi rekli, da si med seboj izmenjujejo oblačila, da bi dosegli čim širši krog podpore.

Zakaj so nekatere pisave vedno aktualne, druge pa grejo iz mode po eni sezoni?

To drži, in zato je več razlogov. Vsaka črkovna vrsta nosi začimbo dneva, v katerem je bila ustvarjena. Če je te začimbe preveč ali če je premočna, bo kmalu zastarela. Obstajajo čudovite tipografije iz šestdesetih ali sedemdesetih let, ki so bile popolnoma sodobne, ko so jih uvedli. Čez 10 let pa so bile videti 10 let stare. Mistral ali Antique olive, npr. … to je genialno delo, ampak ob teh črkah si ne morem predstavljati drugega ambienta kot Francijo v šestdesetih letih. Za razliko od, denimo, Helvetice ali Univers, ob katerih si predstavljam Pariz ali Švico v petdesetih, ampak ne nujno. Posedujeta nekaj nevtralnosti, ki ju dela večno uporabne. Kako najti ravnotežje med začimbo časa, ki daje identiteto, in nevtralnostjo hkrati, ki omogoča brezčasnost. To je tanka črta.

Kaj vprašate naročnika, ki pride k vam z željo po novi zasnovi črkovnih vrst?

Vprašam, katero težavo želi rešiti.

Kar veliko delam z revijami. Vprašam, kakšen problem imajo. Denimo, da glas na papirju ne izraža ideje, ki jo ima revija o sebi? Včasih želijo naročniki na stran spraviti več zapisa. Kadar je edina motivacija – lastna tipografija je kul, to vsi delajo, tega osebnega problema običajno ne znam rešiti oz. me ne zanima.Če revija ne ve, o čem govori in komu je namenjena, tega ne more rešiti tipografija. Najprej skušam ugotoviti, kakšen pogovor se je končal z vprašanjem – dajmo naročiti novo tipografijo!

Vsakič potrebujete naročnika s problemom? Si kdaj problem določite sami?

Ja, rad tudi tako eksperimentiram. Interstate je nastal tako. Nisem bil prepričan, če bodo ljudje v njem našli kakšno vrednost. No, na srečo so jo našli. Potem pa so se naročniki vrnili in želeli prilagoditev, rešitev problema za revijo o kulturi. Tako so nastale tiste zelo tanke različice.

Kako pomembno za razvoj nove tipografije je poznavanje zgodovine? Kakšen vpliv ima zgodovina na vaše delo?

Zgodovino lahko uporabimo na dva načina. Lahko prekopiraš neke rešitve iz preteklosti in jih predstaviš naročniku. Toda danes imajo ljudje drugačne probleme kot pred 300 leti. Sam se z zgodovino napajam drugače. Zanimajo me procesi, ki so jim sledili, strategije, ki so jih uporabljali. Mislim, da je tu več možnosti, in če ustvarjaš tako, končni izdelek obogati začimba, ki je nisi načrtoval. Tipografija brez zgodovine je kot drevo brez korenin.

Kako lahko iz preteklosti črpate za oblikovanje, prilagojeno novim medijem?

O tem so mnenja sicer različna, vendar mislim, da branje z ekrana ni bistveno drugačno od branja na papirju. Človeške oči in možgani delujejo še vedno podobno kot pred stoletji. Tipografije iz 16. stoletja še danes omogočajo odkrivanje strategij, uporabnih celo za boljšo berljivost na ekranu. Živcirajo me diskusije tipografov, pri katerih imaš občutek, da branje deluje popolnoma drugače kot nekoč. Mislim, da je del problema res popolnoma nov, del pa je star že stoletja. Od stotih korakov v procesu oblikovanja bi sam spremenil samo nekaj zadnjih.

Sami raje berete tiskane knjige ali z ekrana?

Hm, oboje je lahko privlačno za branje in prijazno za oko – ali pa ni.

Arhitekti še danes začenjajo z ročno skico. Potem z novo tehnologijo najdejo nepričakovane rezultate, ki bi jih analogno težje dosegli.

Tudi sam v zelo zgodnji fazi skiciram, toda hitro preselim delo na računalnik. Zelo pomembna so natančna razmerja med črkami, kombinacija črk, kontekst … Kako se povezujejo posamezne črke, kako delujejo kratke besede, kako dolge … To je možno popolnoma uskladiti šele na računalniku.

Slovenščina ima veliko šumnikov. Kako gledate na posebnosti posameznih pisav, jezikov?

Dobro zasnovana tipografija jezikovne posebnosti dobro prenaša. Če so posebnosti moteče, tipografija preprosto ni dobro zasnovana. Zato je tako pomembno testiranje, stalno preverjanje učinka. Sam se s takšnimi posebnostmi rad soočam.

Se oblikovanje v različnih jezikih razlikuje? Mi imamo slovensko in nemško izdajo. Bi se to v idealnem primeru moralo odražati v izboru tipografij, velikosti stolpcev …?

To sploh ni nujno. Morda bi bilo smiselno. Ni nepomembno, kako dolge so povprečno besede v besedilu. Nemščina ima zelo dolge besede. Morda bi se temu lahko prilagodila širina stolpcev. Treba bi bilo preizkusiti, opazovati rezultat in nato še enkrat testirati.

In še enkrat, nato pa počakati nekaj mesecev in preveriti možne izboljšave?

Ja, tako to gre.

Predavate na Univerzi Yale. Katere so tri glavne stvari, ki jih želite predati svojim študentom?

Glavna in najbolj pomembna je potrpežljivost. Pripravljenost na nenehno vnašanje izboljšav. Vzdržljivost, da zasnovo testiraš, popraviš pomanjkljivosti, odložiš za nekaj časa, začneš znova, ponovno preveriš, popraviš napake, odložiš, testiraš, popraviš … tako dolgo, da zmanjka pomanjkljivosti. Ko mi študent naznani, da je končal z oblikovanjem, pojasnim, da je samo zmanjkalo pomankljivosti, ki jih je sposoben opaziti. Na koncu predavanj jim vedno rečem – odložite svoj izdelek v predal in ga nekaj mesecev še poglejte ne! Čez štiri mesece odprite predal, in prepričan sem, da boste našli nove pomankjlivosti. Pogosto vidim izdelke, ki bi bili lahko zares dobri, pa je bil oblikovalec preveč neučakan. Frustrira me, ko vidim, da se projekte konča, preden so zares odlični. S časom postanejo stvari jasnejše. Fokus je bolj očiten.

Duga stvar?

Močna vzročno-posledična zveza med odločitvami. Vsaka sprememba bo imela mnogo posledic. Včasih imamo vzorčno-posledični luping. Vidiš, da bi bilo bolje, če bi bila črka x malo višja, kar pomeni, da morajo biti male črke močnejše, kar pomeni, da morajo biti presledki med črkami večji, kar pomeni, da moraš nekaj narediti s serifi, kar pomeni, da moraš prilagoditi oklepaje. Potem prideš na točko, ko ne veš, kako naprej. Včasih moraš stopiti samo korak nazaj in vidiš, da je rešitev že tam.

In tretja?

Tretja stvar pa je, da lahko iz zgodovine črpamo ogromno navdiha, ne pa same oblike. Močna in bogata sporočila so skrita v zgodovini. Razlogi, cilji, strategije. Tudi če te garamond, caslon in podobno kaj posebej ne vznemirja, se iz njih še vedno lahko ogromno naučiš.

Se je mogoče tipografije naučiti le s poslušanjem predavanj?

Ne. Ravno zato svojim študentom nikoli ne predavam izza katedra. Saj je mogoče veliko povedati, toda, da se česa naučiš, je najbolje, da se posvetiš nalogi, ne gre z distance. Sicer so smernice brez smisla. Moji študenti že na prvi uri skočijo v problem. Kar nekatere ljudi prestraši. Končni rezultat pa je zato boljši.

Pogovarjala se je: Nina Granda

interstate:

TobiasFrere-Jones03_Interstate

Grand Central:

TobiasFrere-Jones02_GrandCentral

Tukaj najdete pogovor z nekdanjima partnerjema podjetja Hoefler & Frere-Jones, ki je “zaradi različnih pogledov na ustvarjanje” razpadlo. Frere Jones je po razhodu od nekdanjega partnerja iztožil 20 milijonov dolarjev odškodnine.

Naročite revijo Outsider, 4 številke letno, skoraj 800 strani avtrskih vsebin, 25€. Naslednja številka izide septembra 2016. Z naročilom podprete nastajanje kakovostnega neodvisnega medija  o kulturi. 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja