Leta 1923 je Le Corbusier v svet poslal eno tistih puhlic, ki jih imamo arhitekti tako radi, ker opozarjajo na pomembnost našega dela: »Arhitektura ali revolucija,« je oznanil. Komaj nekaj let po Oktobrski revoluciji je izjava pomenila drzno opombo na nevzdržno stanovanjsko stanje večine prebivalstva in na prepričanje porajajočega se prvega svečenika modernizma, da se je radikalnemu in nasilnemu prevratu mogoče izogniti samo z drugačno, socialno angažirano in kvalitetno arhitekturo za vse. Danes, ko od Oktobrske revolucije teče že stoprvo leto, se kljub še vedno pogosto katastrofalni stanovanjski politiki le redkokdo še boji vstaje v suženjstvo zakletih. Kljub temu pa lahko vsakodnevno, še posebej kot lastniki osebnih avtomobilov, sodelujemo pri neki drugi zvezi med arhitekturo in revolucijo. Kadarkoli namreč zavijemo v cestno krožišče, opravljamo revolucijo: kroženje je v nebesni mehaniki namreč označeno z isto besedo. Zares: tako predvidljivo, kot luna opravlja revolucijo okrog Zemlje, ta pa okrog sonca, tudi slovenski vozniki vsakodnevno in predvidljivo sodelujejo pri revoluciji. Še posebej intenzivno, če jih pot na primer pelje mimo Mengša, ki ga je moč obiti le z intenzivnim upiranjem centrifugalni sili njegovih petih krožišč.

Celje

Zakaj je to sploh pomembno? Pred kratkim sem pisal o zanimivem stopnjevanju obsesije s krožiščnimi spomeniki na Slovenskem: v Kranju so namreč s precejšnjim pompom odprli prvi spomenik Bitcoinu na svetu (ki se mu uradno sicer reče malce drugače). Vendar pa je fenomen krožiščne javne plastike že davno pred tem načel meje še razumljivega. Po slovenskih občinah izgradnja krožišč in njihovih estetskih nadgradenj v obliki betonskih harmonik, sodov vina, čolnov in drugih kiparskih mojstrovin predstavlja nekakšen otipljiv znak civilizacijskega napredka in občinskega ponosa. Pred kratkim smo dobili tudi duhovito monografijo Top lokacija, ki predstavlja prvi (in verjetno ne zadnji) topografski pregled naše nacionalne obsesije. Nekako tako, kot je morala v šestnajstem stoletju vsaka vas zgraditi svojo cerkev, v dvajsetem stoletju pa gasilski dom, v enaindvajsetem gradimo krožišča. Ta se ponašajo z nekaj neizpodbitnimi prometnimi prednostmi, težko pa bi kaj podobnega trdili tudi za ornamente, ki jih obvladujejo. Navsezadnje imajo cerkve in gasilski domovi natančno določeno uporabo. Kaj je na majhnem, okroglem in težko dostopnem kosu zemlje, ki ga nenehoma obkrožajo vozila, torej takšnega, da k svoji sredi vleče, zahteva, vztraja na bizarnih ornamentih?

Ljubljana

Preoblikujmo Le Corbusierjev poziv v »Krožišče ali revolucija!« Kot smo ugotovili že zgoraj, gre za tavtološko trditev: kroženje je revolucija. Vendar pa v sebi skriva tudi neko povsem uporabno dnevnopolitično modrost. Gradnja krožišča je nekakšen minimalni županski davek sleherniku: če v naselju ne bo zgrajeno niti krožišče, bo hudo! Morda je to tista mini občinska revolucija, ki se je boji vsak lokalni politični veljak (še posebej letos, ko bodo na vrsti lokalne volitve)? Krožišče je potemtakem nekakšno majhno prostorsko nadomestilo za revolucijo, ki jo lahko zadovoljni občani opravljamo vsak dan in pustimo starega župana za nagrado na delovnem mestu. Po drugi strani je krožišče iz zraka pogosto edini berljiv znak središča naselja. Še po obliki spominja na tarčo. Za množico razpršenih naselbin je krožišče s plastiko na sredi morda edina možnost za otipljiv, vsaj malce po urbanem dišeč center.

Ljutomer

Morda sem pri takšnih ugibanjih preozek. Morda gre za manifestacijo širših družbenih sprememb. Slovenska Wikipedija trdi, da je bilo prvo krožišče pri nas zgrajeno leta 1990 v Velenju. Takšen krožiščni prvenec bi se lepo ujel s splošnimi političnimi in kulturnimi spremembami pri nas. Takrat se je že odvijal proces slovenske osamosvojitve skupaj s postopnim sprejemanjem tržnega gospodarstva. Navsezadnje je natanko istega leta Velenje opustilo prvi del svojega imena in iz Titovega postalo samo svoje. One revolucije izpred pol stoletja je bilo torej nepreklicno konec. Morda je krožišče torej splošno kapitalistično nadomestilo za politično revolucijo, ko tej odklenka? V tem primeru se pri vožnji po Sloveniji še vedno gibljemo po revolucionarni krajini … Vendar pa tudi ta analiza ne more biti pravilna. Wikipedija se tokrat moti; krožišča so pri nas nastajala že mnogo prej, kot priča fotografija takšne prometne ureditve iz Črne na Koroškem leta 1961. Še pred tem, med drugo svetovno vojno, so krožišče v Domžalah uredili okupatorski Nemci; morda so zato v tej občini do njih še danes bolj skeptični kot v sosednjem Mengšu …

Črna na Koroškem s krožiščem okrog Plečnikovega spomenika, 1961

Trata skupaj s cesto, ki jo obkroža, je skrbno izolirana od svojega konteksta. Le redko nas zamika, da bi se sprehodili čez cesto, četudi je samo enopasovna, kaj šele, če gre za štiripasovno pošast rondoja Tomačevo. To pa pomeni, da je ozemlje sredi krožišča v naši državi, kjer so spomeniki pogosto vandalizirani in celo ukradeni, za javno plastiko nenavadno varen podstavek. Reka avtomobilov predstavlja konstantni obrambni zid pred morebitnimi vandali in tatovi. Morda za obsesijo s krožiščno plastiko torej obstajajo dobri praktični razlogi in bodo sčasoma vsa slovenska naselja javno plastiko v celoti preselila na azil sredi krožečega prometa. Še celo ideološko sporni spomeniki se bodo na takšnem nikogaršnjem ozemlju počutili bolj varne. Na krožišču se pač ni treba odločiti, ali bomo zavili na levo ali na desno, vedno gremo samo v krogu.

Izola

Morda pa so družbeno-politične špekulacije povsem odveč; mogoče gre za za prostorski simptom psihopatološkega odklona? Gibanje po krožišču je v svoji idealni obliki za razliko gibanja vzdolž ceste obkrožanje vedno ene in iste točke; ni pot k cilju, ampak način neodločitve. Je kot mačka okrog vrele kaše. Morda gre za strategijo, kako se sploh izogniti odločanju. Kdor je že slišal za tehniko lucidnih sanj, ve, da gre za priučeno sposobnost, kako sanjati tako, da se zavedamo, da sanjamo. To pomeni, da lahko sanje preoblikujemo po lastnih željah in se prepuščamo vsemu tistemu, kar v budnem stanju ni mogoče ali dovoljeno. Ampak pozor – če se lucidni sanjač prepušča preveč adrenalinskemu letenju ali predivjim seksualnim praksam, ga fizična vznemirjenost telesa kaj hitro prebudi. Vendar pa obstaja tehnika, s pomočjo katere se je včasih mogoče obdržati v prijetnih in vznemerljivih sanjah: zavrteti se moramo okrog svoje osi in tako telo prepričati o resničnosti sanj. Kaj pa, če je slovensko krožišče natanko takšna tehnika vztrajanja v sanjah? Nekakšna prostorsko-prometna zarota, brez katere bi se zbudili in morda zares zahtevali še kakšne spremembe? Morda pa torej vendarle gre za dve povsem različni revoluciji …

Miloš Kosec

Podprite nastajanje spletnih in tiskanih vsebin z naročilom revije!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja