Otter, izkušeni in priljubljeni pohodnik ameriške transverzale Continental Divide (CDT), je skrivnostno izginil. Njegova podoba nas spremlja že vse od začetka poti od mehiške do kanadske meje. Vodne postaje, informativne table, moteli in oglasne deske informacijskih pisarn so polni pozivov, naj se čim prej oglasi zaskrbljenim svojcem. Njegov nasmejani obraz je najbolj znan portret med pohodniki, njegovo ime zapisano s sledmi pohodniških palic na peščenih zaplatah in skalah novomehiške puščave.

CDT velja za najzahtevnejšo ameriško transverzalo. Njena nezaključenost, odročnost, neobljudenost in izpostavljenost surovi naravi so ji prislužile slogan »embrace the brutality« – sprejmi krutost.

Sprejemanja krutosti do nedavnega nisem razumel. Na zmernem aprilskem puščavskem soncu so bili pogoji za hojo idealni, počutje odlično. Tega vtisa ni kvarila niti kratka nevihta z nekaj sto metri oddaljenim udarcem strele pred tedni.

Potem je prišel petdnevni odsek po enem najlepših predelov transverzale med mestoma Grants in Cuba. Drugi dan se je vreme poslabšalo, na izpostavljenih in golih ravninah planote me je ujela nevihta. Temperature so padle na nekaj stopinj nad lediščem, začel je pihati močan mrzel veter. Kot bi to ne bilo dovolj, mi je družbo začel delati hud zobobol.

V takšnih razmerah sem prehodil okrog dvajset kilometrov, preden sem postavil šotor in prezebel prespal hladno noč. Tretji dan, v ledeni vlagi megle in ostrem vetru, izčrpan in z zobobolom, ki se je stopnjeval v nedoživeto bolečino, sem se prvič po osemsto prehojenih kilometrih želel umakniti s poti.

A umik ni mogoč. Pot je samotna, v njeni okolici ni ljudi ali obljudenih cest. Edini umik je dva dni hoje naprej ali nazaj; z zobobolom ali pa hujšo poškodbo … izbire ni.

Človeštvo takšnih življenjskih pogojev ni sprejelo, ljudje so se davno odločili, da se zoperstavijo izpostavljenosti naravi. Z arhitekturo, dizajnom, znanostjo in drugim smo izdelali pred naravnimi elementi varne življenjske pogoje; šli smo tako daleč, da si danes o naravi ustvarjamo romantične predstave matere, ki nas radodarno preskrbi in varuje, ali pa jo ignoriramo iz varnega zavetja tehnološke premoči nad njenimi vsakdanjimi pojavi. Sonce, dež, led, nevihte, veter … – pred vsemi se znamo zavarovati; še več, nekatere izkoriščamo v svoj prid. V kolektivni zavesti družbe je muhavost narave zbledela. Dež? Dežnik. Mraz? Grelec. Nevihta? Strelovod. Občasno nas streznijo poplave, potresi in druge katastrofe, a tudi tem se kot družba vedno bolje zoperstavljamo.

Postali smo prevzetni. Preti nam globalno segrevanje, a na ameriških avtobusih še vedno lahko beremo »Run by clean gas«, poganja ga čisti plin, na oglasih zasledimo izraz »clean coal«, čisti premog, na cestah vidimo avtomobile z motorji, katerih prostornina je pet- in večkratna glede na evropske. Neumnost, ki se ji tudi Slovenci radi posmehujemo, pa čeprav sami gradimo TEŠ 6, ki ga bo poganjal okolju eden najmanj prijaznih energentov, premog.

Narava, se zdi, nam ne more več do živega. Občutek imamo, da z napredkom postajamo nepremagljivi.

Naravi je seveda vseeno, kaj si o njej mislimo in kako dobro smo nanjo pripravljeni. Ko k nam čez meje dežujejo prvi klimatski begunci iz Sirije, ne ustavljamo gradnje elektrarne. Ko na transverzali CDT pohodniki hodimo po omenjeni planoti, se ne zavedamo, da je bila ta nekoč obala morja, pod katerega gladino danes živi na stotine milijonov ljudi, nekoč morda klimatskih beguncev prvega sveta.

Ko si sam, sredi oddaljene krajine, brez zavetja družbe in trdnih sten napredka, si soočen z brutalnostjo banalnih vremenskih pojavov. Če nanje nisi dobro pripravljen, izzivaš nekaj, kar je družba obvladala, posameznika pa še vedno zlahka pogubi. Sliši se dramatično, celo pretirano.

V okolici mesta Chama, kamor sem namenjen v naslednji etapi, so pred nekaj dnevi na transverzali našli Otterjevo telo. Izkušenega pohodnika, ki je trikrat prehodil tri velike ameriške transverzale, je pokončalo … vreme.

Je družba s svojim napredkom prepričana, da z gradnjo termoelektrarn, zavajanjem s »čistostjo« fosilnih energentov in njihovo čezmerno rabo usodno ne izziva posledic, ki so veliko hujše od vsakdanjega mraza, dežja in strel?

Okoliščine Otterjevega konca najbrž nikoli ne bodo znane. Je imel zgolj nesrečo? Je bil objesten, je bil nepazljiv? Je precenil svoje sposobnosti?

Odgovor na ta vprašanja je bil predmeten zgolj takrat, ko še ni bil aktualen.

Samo Ačko

acko2

Kolumna je bila objavljena v reviji Outsider št. 06, poletje 2016

Podprite ustvarjanje kakovostnih vsebin z naročilom! Letna naročnina, 4 številke, 25€. NAROČI!

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja