KULTUROCID

od • avgust 26, 2016 • Dediščina, RazmislekKomentarji (0)1002

Na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu je bila pred nekaj dnevi razglašena prva mednarodna sodba za uničevanje kulturne dediščine. Obtoženi Malijec Ahmad Al Faki Al Mahdi je dejanje priznal in tako postal tudi prvi obsojenec za t.i. kulturocid. Prelomnica za Haaško sodišče je tudi pomembno poglavje v boju proti na žalost spet aktualnim načrtnim uničevanjem kulturne, še posebej arhitekturne dediščine. V nedavnih spopadih v Afriki, na Bližnjem Vzhodu in v Aziji (nenazadnje pa tudi v balkanskih vojnah 90. let v naši neposredni bližini) se je kulturna dediščina neprostovoljno znašla v prvih bojnih vrstah, kjer je utrpela neznansko in nepovratno škodo. O Palmiri kot talcu Islamske države smo na spletnih straneh Outsider pred skoraj natanko enim letom že pisali.

Al Mahdi je bil obsojen za vodenje uničevanja devetih mavzolejev in mošej leta 2012 v zgodovinskem mestu Timbuktu pod Unescovo zaščito v severnem Maliju, ko so mesto zavzele separatistične in islamistične sile. Z uničevanjem mavzolejev, pa tudi rokopisnih in drugih dragocenosti, ki so, paradoksno, dediščina afriške islamske kulture, so napadalci pritegnili pozornost mednarodne javnosti. Po letu 2013, ko so bile uporniške skupine z mednarodno pomočjo iz Timbuktuja pregnane, se je začela obnova uničenih objektov, ki je danes že skoraj zaključena. Zdi se, da smo končno doživeli primer kulturocida, ki je bil eksemplarično kaznovan, njegove posledice pa minimizirane v okviru realnih zmožnosti. Dogodek je zato pomemben vsaj že kot precedenčni primer.

3

Uničevanje kulturne dediščine in jemanje arhitekture za talko v spopadih je v zadnjih letih deležno hitrega mednarodnega konsenza in obsodb, četudi redko, kot v primeru Malija, te vodijo do konkretnih sodnih rezultatov. Univerzalna mednarodna obsodba je nujna in v celoti dobrodošla. Vendar pa moramo biti previdni in ne smemo dopustiti, da bi samoumevnost stališča, da uničevanje kulturne dediščine ni dopustno, preglasila tišino in manko aktivnosti pri siceršnjih spopadih in etničnih čiščenj. Upati je, da termin »kulturocid« ne bo postal edina politično korektna in konsenzualna raba besed s končnico –cid. Kulturna dediščina ima namreč čudovito in obenem nevarno lastnost, da si jo radi lastimo vsi. Zato se nam včasih ne zdi problematično, ko v perzijskih, anatolskih in mezopotamskih ruševinah gledamo prve obrise »naših« civilizacij, ki jih moramo rešiti pred nenehno vojujočimi se lokalnimi divjimi »plemeni«, obenem pa se od vojn, konfliktov in migracij iz Bližnjega vzhoda vse prelahko distanciramo in govorimo, da so to problemi nekega drugega civilizacijskega okvira, s katerim nimamo nič skupnega. Antična mesta v Siriji so tako zapuščina vsega človeštva, kaos in vojne v isti državi pa notranji problemi neke diktature? Dediščino moramo razumeti kot celosten paket; skupaj z ugodnostmi prejmemo tudi dolgove, ne pa, da si iz skrinje zakladov poberemo najlepše kose, ostalo pa vržemo v puščavo.

 

Miloš Kosec

Sorodne vsebine

Komentarji